Slovenija in Hrvaška potrebujeta Nürnberg

Nekatere je, mnogih pa tudi ne, presenetila novica, da je sodišče v Münchnu v Nemčiji na dosmrtno kazen zapora obsodilo Hrvaška UDBA-ša  Josipa Perkoviča in Zdravka Mustača. Sodišče ju je spoznalo za kriva, ker sta leta 1983 kot uslužbenca UDBE organizirala uboj Stjepana Durekoviča, ki je živel v okolici Münchna. In zakaj je bila ta novica za nekatere presenečenje, za druge pa sploh ne?

V državah razvite demokracije, kamor Nemčija zagotovo sodi, je nekaj povsem normalnega, da kriminalisti in tožilstvo odkrivajo in preganjajo vse, ki so osumljeni kaznivih dejanj, sodišča pa jim ne glede na to, kdo so in koliko so stari, sodijo. To pravilo pa vsaj za Slovenijo in Hrvaško praktično sploh ne velja. V Sloveniji in na Hrvaškem očitno 25 let po osamosvojitvi in demokratizaciji veljajo za kriminaliste, tožilce in sodnike drugačna pravila, torej pravila ščitenja morilcev, ki so brez sojenj in v času po drugi svetovni vojni pomorili na deset tisoče nedolžnih ljudi. Podobno pravilo očitno velja za nekdanje UDBA-še, ki so (seveda ne vsi) načrtovali in izvajali klasične umore ne le doma ampak tudi širom po Evropi. Bodimo še nekoliko točnejši. Če so kriminalisti vsaj za povojne poboje podali tu in tam kakšno ovadbo, pa praga sodne dvorane ni prestopil nihče. Kakršnekoli kazenske ovadbe niti na nivoju kriminalistične policije zoper posamezne pripadnike UDBE v Sloveniji, pa kolikor vem, tudi ni bilo.

Zato pa je situacija recimo v Nemčiji popolnoma drugačna. Nemci so v času druge svetovne vojne izvedli številne zločine nad pripadniki drugih narodov, zlasti v koncentracijskih taboriščih. Nemci so zločine priznali, odgovorne pa obsodili. V Nürnbergu so od leta 1945 do leta 1949 izvedli več sodnih procesov, na katerih so sodili odgovornim iz časa Hitlerjeve Nemčije. Po znanih podatkih so v omenjenem času izvedli 12 sodnih procesov, samo v prvem sodnem procesu pa je bilo na smrt obsojenih 11 za vojne zločine najbolj odgovornih posameznikov. Posameznikom, ki so se po drugi svetovni vojni nekako potuhnili in skrili in ki jih odkrijejo šele danes kot ostarele starčke, sodijo še danes in jih tudi obsodijo. Pri nas pa, kot rečeno, kar 25 let po osamosvojitvi in demokratizaciji za povojne poboje ni odgovarjal nihče. Kljub številnim materialnim dokazom in pričevanjem. Kako si potem lahko razlagamo tako situacijo? Nič drugače kot da pristojni pri nas zločince ščitijo.

Povsem enaka situacija je na področju pripadnikov nekdanjih političnih policij v nekdanjih socialističnih državah. Večina držav nekdanjega vzhodnega bloka je odgovornim pripadnikom nekdanjih političnih policij z lustracijo prepovedala politično udejstvovanje in zasedanje pomembnih družbenih položajev, mnoge pa je tudi sodno preganjala in obsodila. V Sloveniji in na Hrvaškem pa je situacija ravno nasprotna. Obstajajo številni dokazi, da je UDBA na Hrvaškem nekako nadzirala in usmerjala osamosvojitvene procese in procese demokratizacije Hrvaške v zameno za to, da se jim po letu 1991 ni zgodilo prav ničesar. Ne le to, zasedli so pomembne družbene položaje in obdržali številne privilegije. Tudi  v Münchnu obsojena Perković in Mustač sta vseskozi zasedala pomembne položaje na Hrvaškem, vse do svetovalcev v kabinetu predsednika države ali vlade. Stvar je šla še dlje, leva vlada Zorana Milovanovića je še leta 2014 sprejela tako imenovani »lex Perković zakon«, s katerim je skušala tik pred vstopom v EU zavarovati pred pregonom prav Josipa Perkovića. Zakon je bil sprejet, toda na pritisk Nemčije kasneje razveljavljen in Josip Perkovič in Zdravko Mustač sta bila izročena Nemčiji. Dokazov, da bi slovenska UDBA neposredno vplivala na procese demokratizacije v Sloveniji sicer ni, toda dejstvo je, da se odgovornim posameznikom naše UDBE, tudi tistim na položajih v Beogradu, kljub temu, da so načrtovali in izvajali umore tako doma kot po Evropi, zažigali arhive in še kaj, vseh 25 let ni zgodilo ničesar. Še več, vse do danes so in še zasedajo najodgovornejše položaje v državi. Konec koncev v vseh sestavah Državnega zbora je bilo do sedaj kar 37 aktivnih pripadnikov UDBE ali njihovih sodelavcev. Da niti ne govorim o tem, da so po letu 1991 zasedli druge najpomembnejše položaje v gospodarstvu, bančništvu, sodstvu in tudi v politiki.

Če torej vsaj na ravni medvojnih in povojnih zločinov ter odnosa do pripadnikov političnih policij primerjamo Slovenijo in Hrvaško na eni strani in druge države v Evropi na drug strani, opazimo pomembno razliko. V Sloveniji in na Hrvaškem se vsaj do sedaj vsem tem ljudem po letu 1991 ni zgodilo ničesar, drugod pa so bili na tak ali drugačen način postavljeni pred roko pravice. Zdi se mi, da je s tem neposredno povezano tudi dejstvo, da se v drugih državah Evrope na oblasti menjavajo leve in desne politične stranke, le na Hrvaškem in v Sloveniji je vseh teh 25 let v veliki večini na oblasti politična levica (čas Tuđmanove HDZ ni mogoče šteti za desnico). Politično levico v Sloveniji in na Hrvaškem pa lahko seveda neposredno povežemo ne le z UDBO ampak tudi s povojnimi zločini, vsaj v kontekstu korenin sedanjih levih političnih strank v obeh državah.

Toda vrnimo se k v  Münchnu obsojenima Josipu Perkoviću in Zdravku Mustaču. Njuna dosmrtna obsodba v Nemčiji daje na eni strani vzgled Sloveniji in Hrvaški, zlasti njihovim kriminalističnim službam, tožilcem in sodstvu, na drugi strani pa predstavlja neke vrste opomin levim političnim silam v Sloveniji in na Hrvaškem. Vse to pa kaže tudi smer kam naj desne politične sile v Sloveniji in na Hrvaškem peljejo stvari v prihodnje. Neke vrste Nürnberški procesi so potrebni tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.