Slovenci v zapeljani deželi oziroma svoboda, ki to ni

Slovenija dežela razvoja, svetle in »švicarske« prihodnosti !

Težko pričakovana dežela ob zatonu rajnke Juge bo žal za nas še dolgo le utopija. Uspešno pa smo podedovali balkanske manire in še bolj uspešno učvrstili med novo elito »tajkunske profitarnike« po jugo receptih »zavadi pa vladaj« in »malo kradi i pošteno živi«. Ampak na slovenskem so elitniki pod taktirko tranzicijskih levakov šli bistveno dlje od teh osnovnih balkanskih manir in očitno še vedno nekaznovano kradejo vse, kar se pač da. In odločevalci v ozadju ostajajo zgodovinsko bogato nagrajeni za zasluge »revolucionarnega prebujenja« v smislu zlorabljanja socio-komunizma krvavih rok. Posledice za mentaliteto in razvoj Slovenije so nemerljive in jih kot nelustriran narod še vedno čutimo in torej ljudstvo s sočne strani Alp »zasluge za narod« še vedno plačuje.

Dostojanstvo, kot srčika humanizma, v pomenu začetka sodobnega časa izvira kajpada iz krščanstva. Evropskega, da ne bo pomote. Danes se povsod poudarjajo kot najvišje v humanizmu – človekove pravice. Toda smisel pravic je v bistvu zaščita dostojanstva in vrednot, ki jih človek človeku pravzaprav omejuje. Kot tajkuni, nekaj vzameš in potem nekaj vrneš. Kaj pa ostanek? To bi moral vzeti nekdo drug; slovensko sodstvo, seveda. Slednje pa še vedno nebogljeno pada in pri simbolni slepoti doživlja tudi svojo dejansko slepoto. Tako torej povsem individualno in skupno, v pravni samocenzuri opravičevanja univerzalnih norm jugo totalitarizma dvajsetega stoletja, uradno razbija vrednote osebe in njenega življenja.

Kdo od mladega rodu bi se v takih razmerah in pojmovanju bodočnosti sploh še trudil za karkoli, kar bi lahko v temeljih zamajalo leve privilegije? Težko, težko. Saj mlada generacija, celo z doktorati opremljena, beži s trebuhom za kruhom. Se ve kam; tja kamor so odhajali mladi Slovenci bivše posiljene kraljevine in prevarantsko vsiljene socio-komunistične države prejšnjega stoletja.

Slovenija, dežela zavoženih reform

Nekih desetletij kasneje so promovirali ultra ekonomista, pa rektorja, pa ministra, pa profesorja, pa še in še – dr. Jožeta Mencingerja namreč. Ja, ta je svoj čas plodno tranzicijsko javno spodbujal slo-menedžement k privatizaciji družbenega premoženja nekako v tem smislu, da če bi mu kot direktorju grozilo, da bo izgubil vse, kar je ustvaril, bi tudi sam oškodoval tedanje družbeno premoženje. S tem se je pravna država na področju ekonomije resno zatresla, saj se je javni morali spodrezalo noge. Taka partijsko-kučanovska politika je razvila zgrešeno etiko in ekonomsko filozofijo, ki jo je potrjevala z »javno ugotovitvijo«, da so tedanji lastniški certifikati samo papir, ki ustoličuje pravi nacionalni interes.

Vsa leta od osamosvojitve se je z žegnom leve politike kratilo lastninske pravice zaposlenih, pravice do celotne plače in plačila prispevkov. Umišljeno in prikrito se je delavcem kradlo, lagalo, goljufalo – povsem nekaznovano. Celo več, nagrajeni so bili vsi, ki so tranzicijsko levico držali nad vodo. Seniorji se še dobro spomnimo, da je bivši sistem zacementiral večino podjetij kot družbeno (državno) lastnino. Tranzicijci pa so se po razpadu rajnke Juge odločili, da se več kot polovica tega premoženja razdeli med slovenske lahkoverne državljane, petino pa je zadržala država neposredno. Preostanek sta pobasala KAD in SOD, da med drugim pokojninska blagajna ne bi prezgodaj kolapsirala.

Slovenci smo bili sicer kot nek unikum v svetu celo solastniki podjetij, saj smo  participirali v družbeno lastnino in s certifikatsko prevaro postali neposredni delničarji družbeno-državnih podjetij. Zanimiv termin »družbeni« kar sili v razmišljanje, da so nam dali nekaj, kar je itak že bilo naše. In tako smo se počutili kot »mali Švicarji«. Toda namesto oplemenitenja, se je velik del populacije odločil deleže prodati in  »švicarsko« pokupiti vse, kar je povzročalo zunanji blišč. Out-look je bil kajpada pomembnejši, kot nekoliko odmaknjena svetlejša prihodnost. Po nekaterih ocenah so ljudje s prodajami deležev prejeli kakih 9 milijard evrov. Torej so se Slovenci umaknili iz lastništva nekdaj družbene lastnine za nekaj več, kot znaša naš letni BDP.

In tako se je zaključila tako imenovana prva faza naše veleumne privatizacije. A njeno drugo obdobje je prineslo kapitalizacijo državnih bank, saj je država posredno postala njihov ponovni lastnik, kot je bilo to pred privatizacijo. V vmesnem obdobju se je torej to lastništvo, kot smo ugotovili, državljanom podarilo in ga nato od njih s posojilom ponovno odkupilo. Začaran krog prefinjene goljufije naroda, kar mlada generacija itak težko razume, prihodnje pa se bodo spraševale, če so zgodbe o Butalcih bile nekoč na slovenskem morda resnične. Ne bo jim jasno, kako so se lahko menedžerski prevzemi odvijali pod krinko nacionalnega interesa. Morda se jim bo posvetilo, da se je to pač moralo zgoditi, da se je lahko pravno formalno pokril večmilijonski odpis dolgov bankam in še komu. Morda bodo zaznali tudi to, da je tranzicija padla pravzaprav zaradi tajkunsko-partijske kontinuitete bivših totalitaristov. 

Fiskalno pravilo in slaba banka

Slovenci smo nekako v letu 2013 vendarle uspeli spraviti fiskalno pravilo v ustavo, ki skupaj z izvedbenim zakonom določa, da srednjeročno in dolgoročno porabimo toliko, kolikor zberemo z javnimi dajatvami. Tako bi naj bilo. Tudi v normalni družini velja tako pravilo. Ustava je seveda nad vso zakonodajo, razen če nam vladajo levičarji. Potem se to strokovno utemeljeno obide; tudi, ko gre za volilni sistem. Nad izvajanjem fiskalnega pravila bi zato moral bdeti nek neodvisen organ – fiskalni svet. In glej ga zlomka, splet je na vladi leva opcija, tokrat Cerarjeva vlada, ki uspešno zavira ustavno določilo, saj nadzornega organa ni od nikoder. V ta kontekst lahko umestimo tudi »reševanje slovenskega bančnega sistema«, kar smo sicer dobro zastavili z ustanovitvijo tako imenovane »slabe banke«. A spet nam je v napoto nepošteno in nelegitimno izvoljena tranzicijsko leva vlada, ki ta proces načrtno hromi. Celo tako banalno, kot je bila diskreditiranje ter posledično zamenjava tujih neodvisnih strokovnjakov z domačimi izbranci.

Neuspeli poskusi davčne reforme

Dobrih zadnjih deset let, so se davčne reforme lotevale različne slovenske vlade. Nazadnje se je tega lotil ponovni finančni minister Mramor, ki bi obdavčil dobiček od kapitala po preteku 20 let in prepolovil olajšavo za raziskave ter med drugim pustil četrti davčni razred in se požvižgal na socialno kapico. In je sam sebi, predvsem pa še komu iz tranzicijske levice, stopil na žulj. Ker je zaskelelo, so ga v ta zadnjo celo lastni frendi iz aktualne najmočnejše koalicijske partnerice. Narobe svet, a ostal je v sedlu, četudi z žuljem. Tokrat na zadnji plati.

Zdravstvena reforma

Reforme, ki jo bi naj aktualna koalicija z najbolj populistično ministrico doslej pripravila in se je zanjo tudi koalicijsko zavezala, kajpada ni na spregled. Spisali so področno deklaracijo in s tem mašilom za nekaj časa zameglili slovensko zdravstveno sceno. In seveda pozabili na čakalne vrste, manjkajoče desetine zdravnikov specialistov (kljub dvema medinskima fakultetama), na redefinicijo košarice zdravstvenih storitev, jasnih kriterijev za izračun cene zdravstvenih storitev, uvedbo konkurence ZZZS, ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja. In  nagnati fakine iz zdravstva ter ZZZS; tudi take, ki se pišejo z veliko začetnico.

Pokojninske reforme in uničujoča naveza Erjavec – Zdus

Te niti slučajno ne zaslužijo tega imena, saj se je venomer le prilagajalo sistemu, da bi ostal kolikor toliko vzdržen in da bi od pogače ostalo še kaj za tranzicijski levici kompatibilne skupine. V drugi vladi Janeza Janše se je uspelo postaviti začasni okvir vzdržnosti tega sistema in pravičneje razdeliti sredstva tudi z odvzemom privilegiranih totalitarističnih dodatkov, a kaj, ko za temeljito osnovo ni bilo časa. So jo namreč instrumenti tranzicijske levice s pomočjo vstajnikov 2012 / 2013 prej uspeli zamenjati. Do danes se temelji žal niso spremenili, saj zaposlitvena zakonodaja s ključnimi državnimi vzpodbujanji ostaja daleč za pričakovanji. Neuki in nevedni zaslepljenci pa so leta 2014 volili vlado in opcijo, ki ni niti konsistentna, niti strokovna, kaj šele kompatibilno vizionarska. Pravzaprav bi ji dal vzdevek pogrebna!

Močna politična ozadja in točno določeni levosučni restavratorski interesi, če omenim zgolj Desus in njegov pomemben privesek Zdus, so ključni zaviralci  pokojninske reforme. So glavni krivci, da na nekaterih področjih vsakokratna oblast ne zmore uveljaviti sprememb, saj gostovanje Desusa z Erjavcem v vseh koalicijah  reformo pokojninskega sistema onemogoča. Zato nanjo še nekaj časa ne moremo računati. Namreč, ko se populistični šef samoimenovane zaščitniške stranke upokojencev  pojavi v vladi, vemo, da s predvolilnimi obljubami ne bo nič in da je  nominalni padec pokojnin v zadnjih letih prišel že na pb. 20 odstotkov (glede na obdobje Janševe prve vlade 2004 – 2008). Seveda vsemu temu botrujeta večna sindikalna podrepnika Semolič (s podpredsednico Bahovo) in Štrukelj. In tako se lahko upokojenci sarkastično sprašujejo: Kdo za vraga nas še ni nategnil!

Reforma na obrambno –varnostnem področju

Strah, jeza, sovraštvo, ksenofobija, domoljubje pod vprašajem in ne vem kaj še vse nas preveva zadnje mesece. Seveda, lahko je uganiti kaj imam v mislih. Ilegalne migracije, seveda. Narobe, spoštovani bralec. Narobe. Legalne migracije na slovenskem, sem imel v mislih. Saj ilegalnih migracij sploh ni bilo, ko pa so po »fankovsko« vodeni slovenski policisti čez državo pod varnim policijskim okriljem pospremili pol milijona tujcev. In  nekaj deset slučajno »zalutalih« beguncev. Saj drugače sploh ni bilo mogoče. Od leta 2008 je tranzicijska levica poskrbela, da je izpuhtelo kakih 2000 policistov, ki bi usposobljeni z lahkoto obranili zaupano nam schengensko mejo.  In v istem obdobju sprožila deficit pripadnikov Slovenske vojske iz tedanje kvote pb .70 000 na današnjih borih 7000. Neverjetno kakšne »reforme« so se šli. Načrtno so sesuli naš varnostno-obrambni sistem in si izposodili scenarij   naveze ostankov partijskega sistema v smislu njegove lažje oživitve oziroma restavriranja. Tokrat po nekem novem »sociokapitalističnem« sistemu, kot kakšno socialistično demokracijo, ki glede na svoj ustroj sploh ne more biti drugo kot utopija.

Politično razcepljena, ne razdeljena, država

Slovenija, kot državna tvorba, ne more proizvesti vizije, saj je politično povsem razcepljena. Če bi bila le politično klasično strankarsko pluralistična, ne bi bilo seveda nič narobe, saj tak je pravzaprav ves ustroj zahodne demokracije. Še vedno je vse preveč nelustriranih tranzicijskih levičarjev, ki so prepričani, da je socializem najboljši družbenopolitični  sistem in zavračajo vse kar temu nasprotuje. Včasih smo takim čudakom in »fijakerskim« zanesenjakom rekli »zagriženci«. Proces osamosvajanja je nekdanja partijska elita odigrala s šahovsko natančnostjo in se na videz javno celo postavila za kratek čas na stran naroda zoper rajnko Jugo. A hkrati je obdržala to, kar jo še vedno drži pri življenju – vse dejanske vzvode oblasti z gospodarstvom vred. In še zmeraj naš sistem vzdržuje ter hrani večino tožilcev in sodnikov, ki ne sodijo po judikatih in pravnih viri mednarodnega prava. Tudi ne po pravni logiki in načelih zaščite zasebne lastnine, kot postulata kapitalističnega gospodarstva.

Tudi zato tranzicijska levica sistematično uničuje naš varnostno obrambni sistem, ki se je že ob prvi resni krizi pokazal kot povsem neučinkovit. Uspešno so predvidevali, da se v aktualno realnost pripeljan okrnjen sestav slovenske policije ne more učinkovito spopasti z izzivi današnjega časa. Na izpitu tako padeta tudi policijska sindikata, ki vodena s sindromom naveze Štrukelj-Semolič iščeta parcialne rešitve, namesto sistemskih. Diskreditiralo se je Sovo in druge varnostno obveščevalne komponente. Načrtno in sistematično zato, da se lahko pokrade kar se še lahko in da se postavijo temelji restavriranju starega zločinskega režima in Jugo-balkanske nostalgije.

Slovenci venomer ob velikih mednarodnih dogodkih kaj izgubimo. Od Karantanije naprej, čeprav je bila le kneževina z danim slovenskim nižjim plemstvom. Slednje je bilo manj mačehovsko, kot to počne kontinuiteta slovenskega partijskega sistema desetletja.  

Sleherna vojna na slovenskem je prinesla krčenje slovenskega ozemlja, boleče izgube in temnejšo prihodnost. Zedinjena Slovenija se je utopila v slovenski krvi po  bratu, ne po tujcu, ko je bila druga največja svetovna morija že zdavnaj končana. Tudi zato dediščine slovenstva ne smemo razdajati in skrb, kaj bomo zapustili našim zanamcem, pomeni temelj našega obstoja nasploh.