Slovenci v 30 letih žal nismo našli istovetnosti s pokončnostjo dr. Jožeta Pučnika

Mineva 17 let, ko prihodnost države in naših naslednikov ustvarjamo brez prisotnosti dr. Jožeta Pučnika, ki je pred tridesetimi leti imel skupaj s svojimi somišljeniki pogum, da je »udaril po mizi« in jasno izpostavil stališče, da moramo Slovenci in Slovenke iti po svoji lastni poti. Seveda je bil človek pokončnega duha, zato ni ostal pri besedah, ampak je prešel k dejanjem in tako svoje besede ponovno s pomočjo somišljenikov brezkompromisno udejanjil v dveh dejanjih.

Prvo dejanje, ki je pisalo nepozabno in neizbrisno zgodovino našega naroda, je s pokončno in odločno držo izpeljal 23. decembra leta 1990 z izvedbo plebiscita o samostojnosti, katerega rezultati so bili razglašeni 26. decembra 1990, in je bilo jasno, da so ljudje sledili voditeljem, ki so vedeli, kaj želijo izboljšati in z ustvarjanjem politike ponuditi v prihodnih letih. Zato je bil rezultat odločitve za samostojno pot tako prepričljiv. Drugo dejanje je bilo izvedeno, ko je takrat generalna skupščina razglasila Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti, na podlagi katere je bila razglašena samostojnost Slovenije.

Ravno v času, ko se srečujemo s 30. obletnico teh pomembnih ter predvsem prelomnih dogodkov v naši zgodovini, vse bolj pozabljamo na pomembnost pokončne in neomajne drže pri prizadevanju za ohranjanje dobrobiti vseh državljanov. Skozi vsakdanje življenje namreč človek, ki mu je mar za družbeno oziroma politično življenje, namreč lahko dobi občutek, da v ospredje prihajajo osebni interesi in dejanja, s katerimi želijo posamezniki zaščititi lastne interese. To se počne tudi na način, da se na položaje imenuje ljudi, za katere se ve, da bodo te interese posameznikov zaščitili, ne bodo pa zaščitili interesov vseh državljanov, kar je počel dr. Jože Pučnik s svojim delom. 

Na takšno delovanje nakazujejo žal tudi zadnji dogodki v zvezi z dogodki v NLB in pranjem iranskega denarja. Specializirano državno tožilstvo je »zbombardiralo« delo parlamentarne preiskovalne komisije, ki ji je predsedoval dr. Anže Logar in je veliko svojega dela namenila temu, da bi organom pregona olajšala delo pri odkrivanju nepravilnosti na tem področju. Naslednji dan po tej informaciji pa v intervjuju direktor Nacionalnega preiskovalnega urada Darko Muženič zatrjuje, da se v Sloveniji premalo zavedamo škode, ki nam jo povzroča finančni kriminal. To so indici, ki več kot očitno kažejo, da v Sloveniji ni pomembna blaginja državljanov, ampak je pomembno biti na pravi strani in ščititi prave interese in se ob tem dejansko organi pregona norčujejo iz vseh, ki živimo v Republiki Sloveniji. V kolikor bi osebe na teh položajih oziroma organi pregona našli pokončnost v dejanjih dr. Jožeta Pučnika, bi se namreč poenotili in stopili korak naprej ter zavarovali interese vseh v Republiki Sloveniji, ne samo interese posameznikov. 

Kljub vsemu bo kdo pomislil: »Kaj pa je dr. Pučnik storil takšnega, da bi lahko govorili o njegovi pokončnosti, ki se ji ni odrekel – seveda poleg zgoraj navedenih dejstev?« Zato je pomembno spomniti na dogodke iz leta 1990, ko mu je bilo po prvih večstrankarskih volitvah in zmagi DEMOS na njih, ponujeno vodenje prve slovenske vlade. Takrat je odločno in jasno po pogovoru s kasnejšim predsednikom Lojzetom Peterletom izrazil stališče, da bo vlado vodil predsednik stranke, ki bo na volitvah dobila največ glasov. S tem se je držal dogovora, ki so ga stranke dosegle pred odhodom na volitve. Tako je dokazal, da je pokončen mož, ki se drži dogovorov, s tem pa je ščitil interese vseh državljanov in ni deloval v smeri, da bi zaščitil svoje interese in interese posameznikov.

Takšno delovanje bi zato moralo biti vodilo vsem še danes, kar pa ni, zato bo morala v ljudeh zatleti želja po spremembah ter pokončnosti, kajti drugače, ne samo da bo država stopicala na mestu, ampak bo vidno nazadovala, kar pa si seveda ni želel ne dr. Jože Pučnik s svojimi somišljeniki, prav tako pa si tega verjetno ne želi nihče od nas. 

Zato je na tem mestu resnično pomembno, da nas prihodnje pomembne obletnice v tem in naslednjem letu opominjajo, da ne živimo in delamo zaradi lastnih interesov pa naj »stane kolikor želi«, predvsem pa da se ne obnašamo tako »pišme uhovsko«, ampak da delujemo v dobrobit vseh, ki smo v teh časih aktivni ter v dobrobit vseh, ki bodo prišli za nami. Zavedati se moramo, da je moč v nas samih in lahko kadarkoli in v kakršnikoli obliki stvari pričnemo spreminjati stvari na bolje, ter da sta pokončnost in neomajnost veliki vrlini, ki ju premorejo samo največji. Eden takšnih je bil vsekakor tudi dr. Jože Pučnik.