Prvi maj naj bi bil praznik dela, a je praznik le še za redke. Delavci kot da so pozabili, da imajo svoje pravice oziroma svojo usodo prepuščajo v roke kapitalističnim delodajalcem, ki delavce izrabljajo in jim premnogokrat kratijo pravice iz naslova dela. Inšpektorat Republike Slovenije za delo zaradi njihove kadrovske »podhranjenosti« ne zmore sankcionirati delodajalcev, ki kršijo zakonodajo na področju delavskih pravic, vsaj tako namreč sami pravijo, ter delavcem ne zmorejo ustrezno svetovati pri iskanju poti za njihove rešitve. Glas sindikatov, ki bi morali biti množična organizacija delavcev, katere cilj je varstvo delavcev, sploh ni več slišen – izjema je javni sektor, kjer sindikalisti za razliko od zasebnega sektorja velikokrat na zelo »nenavaden« način dosežejo realizacijo svojih zahtev. Kdo se torej dejansko bori za delavske pravice v teh časih? Nihče!
Vsak delavec si zasluži pravico do dostojnega dela, vendar je ta pravica v Republiki Sloveniji prepogosto kršena. Republika Slovenija že dolgo ni več ne pravna in ne socialna država, določbe Ustave Republike Slovenije so s tem grobo kršene. Dostojno delo je delo, ki delavce trajno poveže s trgom dela in tako delavcu kot njegovi družini omogoča pravno in socialno varnost. Pravica do dostojnega dela je vsebovana tudi v številnih pravnih okvirih, tako na evropski kot na mednarodni ravni (Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, Splošna deklaracija Združenih narodov, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). Pa se ob tem pojavi vprašanje koliko ljudi lahko danes reče, da opravljajo dostojno delo? »Režimski« mediji veselo poročajo, kako se brezposelnost zmanjšuje, ministrica za delo pa hiti razlagati, da bo kmalu primanjkovalo delovne sile. Vedite, vse to so floskule in populistične poteze trenutne vlade! Ko nekdo želi izvedeti, koliko je dejansko ljudi, ki so se odjavili iz evidence brezposelnih oseb na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) in se jih zaposlilo oziroma koliko je dejansko bilo izhodov v zaposlitev, je te podatke zelo težko dobiti, saj pred posredovanjem podatkov pripravijo analizo zahtevanih podatkov. Zanimivo bi bilo podrobneje proučiti, kako se dejansko analiza na trgu dela s strani ZRSZ pripravi in koliko so podani podatki glede brezposelnosti realni.
Ker so delavci v teh časih glede borbe pri njihovih pravicah prepuščeni sami sebi, bi se morali še kako zavedati, da jih le enotnost lahko pripelje do cilja in da so le oni tisti, ki si lahko namesto sindikalistov, ki bi se morali boriti za pravice delavcev, pa ne naredijo dosti, izborijo pravice! Prostora za apatijo ni! Da je to mogoče, je s svojim pogumom in vztrajnostjo dokazal že pokojni g. France Tomšič, ki je leta 1987 vodil t. i. Litostrojsko stavko, v kateri je s svojo vnemo združil v borbi za delavske pravice več kot 5000 delavcev, ki so imeli dovolj teptanja svojih pravic s strani delodajalca, takratne oblasti in režimskega sindikata. Naslednji zelo dober zgled je tudi g. Slavko Kmetič, ki je leta 1988 v času stavke strojevodij bil strokovni vodja odbora. Mesec dni po stavki mu je uspelo, da je bil ustanovljen nov sindikat Strojnega osebja Slovenije in Istre, katerega prvi predsednik je tudi bil. Danes je to Sindikat strojevodij Slovenije. Tako so slovenski železničarji bili prvi, ki so demokratično izvolili sindikat v tedanjem sistemu jugoslovanskih železnic. Tako g. France Tomšič kot g. Slavko Kmetič sta se spopadla s starim režimom in grobim kršenjem delavskih pravic ter tlakovala pot k razcvetu sindikalnega pluralizma pri nas. Žal pa so v veliki večini sindikalisti ta pluralizem obrnili sebi v korist in so pozabili s kakšnim namenom je bil le-ta uveden v slovensko sindikalno gibanje.
Sindikati in njihovi sindikalni zaupniki se ne zavedajo, da obstajajo zaradi delavcev in da se sindikati financirajo pretežno iz članarin in njihovih drugih lastnih virov. Delavci pa se včlanijo v sindikate, ob tem pa se premalo poučijo, kakšne so njihove pravice iz naslova plačane članarine. Gre za problematiko širšega dometa in če bi se je lotili, bi članstvo v sindikatih zaradi načina njihovega delovanja v takšni obliki kot je danes, izjemno upadlo.
Delavci, ali vam je res tako vseeno za vaše pravice? Ali ste iz naslova članstva zahtevali oziroma koristili vsaj delček vaših pravic? Ali poznate pravice iz naslova članstva? Ali ste z delovanjem sindikata, v katerega ste včlanjeni, zadovoljni? Na ta vprašanja bi si moral vsak delavec, včlanjen v sindikat, odgovoriti in zagotovo bi članstvo v sindikatih enormno upadlo. S tem bi sindikati bili prisiljeni spremeniti svoj odnos do delavcev, saj bi se za njihovo podporo sindikati morali dobesedno boriti. Zato je pomembno poudariti, da bistvo sindikalnega boja niso populistični govori ob prvem in drugem maju, ki so aktualni le ta dva dneva, bistvo ni v brezplačnih gostijah in delitvi nageljnov, ampak je bistvo sindikalnega boja oziroma bi moralo biti v tem, da si sindikalni zaupniki izborijo pravice, ki bodo vam, delavci, omogočale dostojno preživetje skozi mesec in zagotovitev delovnih pogojev, ki bodo ščitili vaše pravice in zdravje na delovnem mestu. Tako boste lahko rekli, da živite v državi, ki spoštuje določbo 2. člena Ustave Republike Slovenije in da je Slovenija pravna in socialna država.
G. Slavko Kmetič je zapisal in to še kako drži: »Imamo demokracijo, imamo možnost izbire, slej ko prej tudi družbena omrežja vlivajo optimizem. Ljudje danes izvedo, če hočejo. Tukaj apeliram na ljudi, da pridejo do resnice in z močjo svojega glasu izvolijo pot v lepšo in boljšo prihodnost.« Delavci, najprej se morate zavedati vaše lastne vrednosti, se pozanimati glede vaših pravic na delovnem mestu in si jih znati izboriti. Delovati morate enotno, za skupni cilj in na to opozarjati delodajalce. Vsak delček v mozaiku je pomemben. Tega se zavedajte in vedno iščite pot za uresničitev oziroma zaščito vaših pravic.