Sekularizirana ali neverna Evropa?

Svetovnonazorsko razcepljena Evropa

Ko se je pogajalo o besedilu Pogodbe o Evropski uniji (EU), še posebej  v uvodnem delu oziroma preambuli, je bila med deležniki (beri članicami) jasno razvidna svetovnonazorska razcepljenost. Usklajevanja so nekajkrat obtičala vse tja do leta 2005 predvsem v mišljenju do konkretizacije in opredelitve vsaj enega svetovnonazorskega prepričanja. O vprašanjih glede evropskih korenin in o krščanstvu,  kot enem od izvorov evropske kulture, je zapisano le na splošno (Evropa se »navdihuje iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope«), a krščanstva se v tem kontekstu ne omenja. Koliko teže je pri tem imela zgodovinskost in predvsem evropske krščanske korenine, ne bomo kmalu izvedeli, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu, kot institucija EU, že novembra 2009 razsodilo v neki nepotrebno čustveni zgodbi  o tem, kdaj so prizadeta in užaljena verska čustva.  In ocenjujem, da je takrat tudi šlo korak naprej, ko je pravzaprav med vrsticami povedalo, da se pogreša univerzalnost v sporih o verskih čustvih, čeprav je bilo deležno silnih kritik in pritožbe države Italije. Morda pa bi kdo porekel, da se v moji oceni motim in da gre v navedeni sodbi ESČP morda za korak nazaj v razumevanju in dojemanju svetovnonazorske razcepljenosti.

Morda je presmelo ali preuranjeno trditi, da »uradna evropska politika« počasi in sistematično briše krščanstvo »iz evropske preteklosti in posledično iz evropske prihodnosti«, kot o tem piše tudi dr. Petkovšek. In tako aktualno stanje vztraja, čeprav se mu upira polovica članic Sveta Evrope in po tihem morda še kdo, ki v krščanstvu vidi razvoj kulture, jezika, prava in tudi ali predvsem umetnosti. Ne smemo vzeti kot dokončno v zakup logične izpeljanke, da je Evropa na tem področju na dveh nasprotnih okopih. Vloga krščanstva v evropski kulturi je neprecenljiva in poskusi izbrisa sledi krščanstva iz evropske kulture je napor, ki ne bo rodil sadov. Menim, da so evropske krščanske korenine eden temeljev in prihodnost Evrope.

Ekumenizem ali ločevanje verstev  

V Evropo druge religije, ne samo monoteistične, prihajajo skozi bolj ali manj široko odprta vrata že zelo dolgo. Islam se manifestira kot neprimeren vzgled v zadnjih letih, ko vdira nezakonito preko meja evropskih držav in državic. Čisto nasprotje najdemo na mnogih območjih sveta, kjer nestrpnost izrinja krščanstvo. Tudi nasilno. Evropa sprejema drugačnost na podlagi in predvsem zaradi dveh dejstev, sekularizacije in dovoljene evropske razcepljenosti. Slednje je bilo navdihnjeno ravno iz krščanstva, ki ne nasprotuje razvoju drugačnosti. Ne poznam nobene druge religije, ki bi dopustila ateizmu znotraj nje pridobiti kakršnokoli še tako majhno javno veljavo. Omenjen prvi vzrok, sekularizacija, pa se je v opisanem primeru iz svobodne izbire postavila v nasprotovanje vere. V tem kontekstu bi bralcu toplo priporočil pozorno branje Beckovega dela »Lastni Bog«. Odgovor na moje trditve bo med drugim našel tudi tam. Ne bi pretiraval v strahu z oceno, da je Evropa razdeljena na krščanstvo in protikrščanstvo. Strah pa bi mi vzbujali resni signali, ki bi kazali na to, da odločevalci v EU (ali širše – v Evropi)  ne omogočajo ali celo zavirajo enake možnosti enemu in drugemu prepričanju. V pričakovanju možnosti enakopravnega dialoga pričakujem tudi stališča, ki bodo nekega dne relevantna v smislu, da je dovolj te popolne sekularizacije. Najprej v  Evropi, seveda.

Države so našle podoben model, po katerem so vnašale v svoje ustave določbe o ločitvi države in cerkve ter s tem dale jasno vedeti, da gre za resen preobrat k sekularizaciji družbe. Toda vzporedno z uvedbo sekularizacije so verske manjšine dobivale vse več pravic (pravica do veroizpovedi kot ustavna kategorija), kar je seveda treba oceniti kot pozitivno, saj se je s tem pričela uresničevati verska svoboda kot ena temeljnih kategorij človekovih pravic. Toda vsako obdobje, pa naj še tako pozitivno sprejeto, se nekoč konča. Razvoj gre včasih naprej, včasih pa krene kak korak nazaj zato, da lahko dobi nov zagon. Včasih po inerciji, velikokrat ga usmerjamo primati.

Tako bo tudi s sekularizacijo družbe in o tem ne dopuščam dvoma. Zanimivo je dejstvo, da tudi verski fundamentalizem po svoje prispeva k postsekularizaciji družbe. Namreč, glede na vse večje medijsko angažiranje ob versko motiviranih napadih teroristov, se v javnosti zbuja občutek, da družba vendarle ni tako sekularna, kot se zdi. Prav tako niso zanemarljiva notranja trenja verskih skupnostih, ki jih kot aktualne teme javnost tudi ocenjuje. Ne glede na to, kakšen predznak imajo, pa vseeno vplivajo in oblikujejo javno mnenje. Tudi migracijski tokovi in azilna politika povzročata spremembe v miselnosti prebivalstva, saj povzročata kulturne pretrese med lokalno in tujo versko prakso. Vse to so pravzaprav bolj ali manj sociološka gledanja na pojav postsekularne družbe, ki pa imajo po moje dovolj čvrste temelje in kredibilno argumentacijo.

Ustrezen poudarek pa je treba dati tudi pogojem ohranitve sožitja v družbi, saj gre pri tem tako za kulturni kakor svetovnonazorski pluralizem. Seveda temu vprašanju dajejo težo teroristične grožnje in napadi ekstremističnih skupin ter verskih fundamentalistov, ki sliko o možnem sožitju zagotovo v določenih sredinah hudo pokvarijo. Zato je težko spraviti verstva ali njihov del na skupni imenovalec. Razmišljanje o ekumenskosti verstev je seveda v tem trenutku enako utopiji, kakor tudi dejstvo, da je EU sposobna bolj ali manj širokogrudno v doglednem času razrešiti pluralizem odnosov do vseh članic te skupnosti. Ne glede na določbe v uvodu omenjene pogodbe o EU oz. modificirane Lizbonske pogodbe, se majhnost nekaterih narodov in držav pač vsakodnevno čuti.  

Dve pasti, ki ogrožata obstoj enotnosti  v Evropski uniji

Sekularizacija je lahko pozitivna v smislu odrivanja pohoda islama na zahod Evrope. Pluralizem verstev, ki jim stoji ob strani kakšna nova določba v evropski ustavi, pa lahko pomeni razpad sistema, ki drži EU še za silo skupaj. Drzni trditvi, ki nista iz trte izviti. Islam stigmatizirati izključno z ekstremizmom fundamentalistično-terorističnega naboja je podobo, kot katoličanom očitati križarske vojne. Vzroki za slednje so namreč globoko kompleksni in historični. Koran ima veliko podobnih iztočnic kot sveto pismo (druge zaveze, kajpada). Vedno pa za vsem stojijo ljudje. Za dobrim in manj dobrim. In stojijo tudi za najhujšim zlom.

Islam sam po sebi torej ni kriv niti za migracije, ki eskalirajo ponovno te dni, bi na zadnje tukajšnje trditve lahko kdo porekel. Ni tako enostavno, a tudi ne tako hudo zapleteno. Nekdo vzpodbuja, nekdo financira in nekdo manipulira iz različnih vzgibov.

Tudi, če se vzame v obzir povsem miroljubno, sožitno in dogovorjeno priseljevanje muslimanskega življa v Evropo, za to demografsko ubogo staro damo na dolgi rok ne pomeni, da ostaja taka, kot jo pomnimo. Predsekularno in predvsem krščansko (državno-krščansko, če smo bolj precizni), z monopolom in državništvom. Vedno sta prisotna dvom in skepsa ali se pripadnik neke tuje nacije ali določene veroizpovedi lahko prilagodi. Prilagodi, ne asimilira! Se v Evropi najdejo kotički, kjer to ne predstavlja problema in tudi, kjer je to nerešljiv problem. So pa v Evropi tudi kotički, kjer se zna spet hudo zaplesti znotraj dveh že zdavnaj po nepotrebnem notranje ločenih »struj« krščanske veroizpovedi. Slednje pogojeno in vzpodbujeno (hote ali nehote) z migracijami, ki so Britance pomagali postaviti pred duri EU. Neumno in naivno je misliti, da nemška zunanja politika ni počasi a vneto prilivala olja na migracijski kres (tudi s pomočjo bivšega luksemburškega »prime ministra«). Ni bil le tleči ogenjček, kot se sedaj vidi, temveč kres, ki se ga ne gasi le z dobro voljo in obljubami s figo v žepu. Koliko se bo od take, ne samo nemške, temveč EU-jevske pritlehno-špekulativne politike vrnilo kot bumerang, bomo morda kmalu videli. 

Kje vidi izhod povprečen Evropejec in v čem najde strah

Kriza, ki so jo povzročili migrantski tokovi zadnjega obdobja, predstavlja za Evropsko unijo enega največjih izzivov do sedaj. Neodločnost s popolnim pomanjkanjem solidarnosti in strategije je slaba popotnica v času, ko se nekaj temeljnih držav EU pripravlja na volitve. EU kot skupek sicer enakopravnih držav članic v neenotnem in neenakopravnem odločanju v imenu vseh nekonsistentno upravlja s Schengensko mejo ter politiko temelječo na Dublinskemu sporazumu in povsem v nasprotju s  temelji skupne obrambne in varnostne politike. Že »po Gadafiju« so maske padle in učinkovitosti je bilo konec. Glede migracij, seveda.

Odzivi na težnje nekega drugega moža iste regije in približno enake prepričane veroizpovedi peljejo EU morda tja, kjer so se po Gadafiju zaustavili, v copy paste libijske (ne Sirske!) krize. Erdoganova »sekularna« Turčija je zgolj nuja, saj EU ni pripravljena na odločanje o regiji. Niti o samem območju EU pravzaprav ne. Padle so temeljne vrednote kot na primer človekovo dostojanstvo in humanost, temelječa na pravu in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Seveda je v tem trenutku paktiranje z Erdoganom morda edina logična začasna rešitev ali bolje rečeno pridobivanje časa, kar pa po malem sesuva tudi Schengen in ogroža obstoj unije, kot jo danes poznamo. Turčija mora razumeti in sprejeti Ženevski konvenciji o beguncih, ne glede kaj ima v načrtu s Kurdi in njihovim ozemljem znotraj same države. Tudi vse bolj agresivno pritiskanje in prisotnost na Balkanu ne obeta nič dobrega. Ob tem ne gre pozabiti, koliko Turkov že desetletja živi v Nemčiji. Procentualno glede na večinski narod nič kaj zastrašujočega, a vendarle. Njihova polna vključitev v nemško družbo je namreč vprašljiva. Tako menijo mnogi, tudi verski analitiki. Podobno je tudi moje skromno mnenje, predvsem po obisku nekaterih predelov Berlina.

Evropa mora čim prej oblikovati učinkovito obalno in mejno stražo za strateški nadzor svojih skupnih zunanjih meja, samo znotraj EU je premalo. Še posebej po Brexitu. Prihodnja evropska zunanjepolitična strategija mora biti ciljno usmerjena v sodelovanje z dejavniki kriznih in obkriznih območij ter v smeri nove strategije za hibridni mir. Iluzorno je pričakovati, da se bodo begunski tokovi zaključili. Toda oblikovanje skupne EU vojaške organizacije me navdaja z veliko mere skepse, v kolikor pri tem projektu ne bo zraven Velike Britanije. Če sem povsem konkreten, v takem primeru raje vidim skupno vojaško silo EU znotraj NATO-ve strukture.

Bojazen povprečnega Evropejca je lahko torej tudi neučinkovita skupna zunanja, obrambna in varnostna politika. Neučinkovita, ker Schengen ne deluje kot je bilo zamišljeno in kot taka napotuje na lokalno odzivanje držav na migrantski trasi. Vsaka država torej zase. S tem pa bo povzročene politične škode za nekaj desetletij.

Tudi ljudi na slovenskem skrbi, kako se bodo odzvali tisti, ki v EU odločajo in še posebej tisti, ki nam trenutno vladajo. Da so se slednji že osmešili in opekli vemo. Da nas je to stalo precej, javnosti ni ravno dovolj poznano. Migracije bodo vplivale na marsikaj v Evropi, tudi na volilne rezultate. Enim se raznobarvna koalicija maje celo v temeljih, ene strašijo z ultradesničarsko opredelitvijo. Noben tak ekstrem ni dober.

Pri nas bi se vsaj ob zaključku sprehajanja mase tujcev čez deželo to že moralo manifestirati. Toda nihče ni uspel dovolj široke mase ljudi prebuditi do te mere, da bi jih potegnil za seboj vsaj v smislu kvantitativnega predvolilnega odločanja o tem, komu se naj zaupa vodenje države na sočni strani Alp. Anemičnost skorajda brez primere.