Se z novo medijsko zakonodajo k nam ponovno plazi komunistična cenzura?

6.člen uradnega akta o ustanovitvi NUK je določal: »Narodni in univerzitetni knjižnici se pošiljajo tudi take knjige in druge tiskane stvari, katerih razpečevanje je iz katerih koli razlogov prepovedano.« (24.10.1945). S tem členom sovpada takratni Zakon o tisku, objavljen v Uradnem letu Demokratične federativne Jugoslavije, podpisal ga je dr. Ivan Ribar, in v katerem je pomembno poglavje III-V, ki govori o prepovedih v zvezi s tiskom in globami. Recimo: vsak inozemski tisk mora biti, preden izide, pregledan s strani komisije. Kršenje tega člena je predvideval kazen zapora od enega do pet let. Temu so poljudno rekli tisk slovenske politične emigracije, ki je moral biti v celoti pregledan. Na ta način se je skušalo skrivati resnico o povojnih in medvojnih pobojih, o katerih bi morebiti slovenska emigracija pisala. Tako so cenzorji, komisija (lahko jih sodobno imenujemo medijski inšpektorji) pregledovali na primer časnika Svobodna Slovenija (iz Argentine) in Slovenska država (iz Kanade). Knjižnica je lahko to hranila v posebnih zavarovanih prostorih in pod posebnim strokovnim varstvom. Tukaj nastopi ustanovitev znamenitega D-Fonda (direktorjevega fonda), ki je bil uradno sicer ustanovljen leta 1978, toda v njem se je »prepovedana«, za ljudstvo neprimerna literatura začela zbirati davnega leta 1945. V D-fond se je steklo kar 700 neprimernih knjig in veliko serijskih publikacij, za katere državljani niso vedeli, da obstajajo. Neprimerno literaturo pa niso skrivali samo v NUK, ampak tudi po nekaterih drugih knjižnicah v Sloveniji. Tako je veliko knjig, namesto na policah, končalo v kleteh ali skritih mestih.

Ni odveč spomniti, da je za komuniste imela beseda veliko moč. Tisti, ki jo je nadziral, pa je imel oblast v rokah. Nekaj podobnega se dogaja danes. Tudi na družbenih omrežjih. Ko slovenski partnerji Facebooka, to je Fakulteta za družbene vede, v sodelovanju z nekaterimi nevladnimi organizacijami z izrazito levo ideologijo, brišejo komentarje, blokirajo profile uporabnikov, omejujejo svobodo govora uporabnikov. Ni vsak zapis in vsaka izrečena beseda sovražni govor. Leva stran politike kot sovražni govor, govor, ki ga je treba preganjati, brisati, blokirati, označi vse, kar ni skladno z njeno ideologijo.

Cenzura je spremljala tudi vse tiskovine, sploh tiste, ki jih je izdajala »mlajša« generacija. Od Revije 57 in Perspektive ipd. Jože Pučnik, ki je pisal družbenokritične članke za Revijo 57 in Perspektivo, je bil zaradi dveh objavljenih člankov zaprt, reviji pa sta postali prepovedani. Komunisti so namreč želeli imeti nadzor nad vsem javnim pisanjem, s pokončnimi in svobodomiselnimi osebami kot je Pučnik pa jim je ta nadzor uhajal izpod rok. Po prepovedi revije Perspektiva so tajni delavci in policija ves njihov material zaplenili. Aprila, maja in junija 1964 je potekal proces, v katerem sta se slovenska politika in najvitalnejši del kulture, ki jo je zastopala mlada kritična generacija, povsem razšli. Zadnji poskus soobstoja partijske ideologije in ideje o svobodi mišljenja je propadel. Bila je vroča pomlad, ki se je do kraja ohladila šele z osamosvojitvijo. Takrat so zaprli Pučnika, drugič po letu 1957.

Nadzor in cenzuro so komunisti vpeljali tudi v zgodovinopisju, s čimer so si želeli doseči historično rekonstrukcijo. Takrat se je med zgodovinarje zažrla najhujša od vseh cenzur – samocenzura. Takrat ko v strahu pred povračilnimi ukrepi ni bilo več prave svobode izražanja, ker jo zatira samocenzura, so komunisti zgodovino prikrojili po svoje, jo po potrebi tudi ideološko ustvarjali in poustvarjali. Tudi zato je po vojni sledila kadrovska čistka, ki je nastavila »neoporečne zgodovinarje«.

Z nadzorom nad tiskom in javnim izražanjem je SFRJ skozi sistem družbenega upravljanja skrbela za objave. V ta namen so bile ustanovljene razne komisije – Komisije za politično in vzgojno delo, Komisije za tisk, Zgodovinske komisije itd. Partija je želel aktivneje poseči na nivo zgodovinopisja, zato so 1959 ustanovili Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Zanimivo pa je, da po vojni čistki, dejansko noben zgodovinar ni ostal brez službe ali bil zaprt. Omeniti je morda treba zgolj Franca Klopčiča, ki je bil sumljivo hitro upokojen.

Ostali so pridno sledili partijskim narekom. Cenzura je bila prisotna tudi v povojni slovenski dramatiki. Bila je skrita in ni delovala povsem javno, o njenem obstoju pa se ni smelo govoriti. Zato je bilo veliko samocenzure, znamenje slovenske strahopetnosti in priznanje moralnega poraza. Avtorji o tem še danes neradi govorijo, zato je težko dokazati, kje vse je bila ta cenzura prisotna.

Zid molka o cenzuri v času totalitarne Jugoslavije še danes obstaja. V mnogih krogih družbene sfere nekateri govorijo o tem, da cenzure v Jugoslaviji ni bilo in da je vse to izmišljotina. Izjemno pomenljiv ter pravzaprav precej glasen pa je zato tudi molk, ki ga imamo danes ob uvajanju nove medijske zakonodaje.