Dve leti in pol mineva od imenovanja nove Evropske komisije. Dve leti in pol težkih ekonomskih razmer, varnostnih groženj in pritiskov globalizacije, od katerih si niti Evropska unija kot politična in ekonomska unija niti njene članice kot države še niso povsem opomogle.
Vendar nam gre na bolje. Gospodarstvo v večini evropskih držav okreva, zaposlenost raste, potrošnja tudi, in vse kaže, da smo krizo pustili za sabo.
Brez velikega tveganja lahko trdimo, da se je v tem času kot eden najučinkovitejših projektov izkazal Evropski sklad za strateške naložbe, krajše EFSI (European Fund for Strategic Investment). Ideja o 315 milijard evrov težkem skladu, ki je na začetku sprožila veliko negativnih reakcij, celo zasmehovanja in dvomov, je postala uspešnica.
Malo jih je verjelo, da lahko namišljen kup denarja požene gospodarsko rast. Finančna zgradba sklada je namreč temeljila na predpostavki, da nekaj denarja (16 milijard evrov) prispeva evropski proračun, nekaj (5 milijard evrov) primakne Evropska investicijska banka, vse drugo pa prispevajo zasebni investitorji. Ključ do uspeha je bil in je še vedno v rokah zasebnih investitorjev. S čim torej pritegniti tiste, ki se za investiranje odločajo samo na podlagi pričakovanih dobičkov, da sodelujejo pri tem podvigu? Jasno - z dobrimi projekti.
Tako kot že mnogokrat doslej se je tudi tokrat izkazalo, da nismo med tistimi, ki bi znali izkoristili ponujeno priložnost. Adut, na katerega stavi del slovenske politike, to je »drugi tir«, za uspeh ni imel nobene možnosti. Vloga je nepopolna, projekt pa predrag, je sporočila komisija. Kako tipično za slovenske projekte! Zakaj drugih projektov nismo niti prijavili, je vprašanje, zaradi katerega bi morali na odgovornost poklicati vlado. Kar si lahko obetamo, je, da bo mogoče na račun EFSI prek Podjetniškega sklada izdati garancije za zavarovanje bančnih posojil, ki jih mala in srednja podjetja najemajo pri komercialnih bankah. Ampak podobne projekte so dobile skoraj vse druge države. Razlika je v tem, da je to za Slovenijo edini projekt, za druge pa je to le eden od mnogih.
Podobno nespretnost in neučinkovitost Slovenija kaže tudi pri izkoriščanju drugih skladov. Izgubljena priložnost črpanja sredstev iz Evropskega globalizacijskega sklada, kjer smo izkoristili samo eno možnost, postaja že legendarna. Odmeven je bil primer Agencije RS za raziskave in razvoj, ki ni niti poskušala kandidirati na razpisu COFUND MSCA, ker niso bili (po besedah njenega direktorja) sposobni pripraviti niti projektne vloge. Tako je Slovenija edina (!) evropska država, ki ne bo črpala sredstev iz tega sklada.
Tudi pri črpanju evropskih sredstev se pogosto izgovarjamo na majhnost. Res je to lahko tudi slabost, ampak samo če se sam počutiš majhnega in negotovega. Na drugi strani je majhnost lahko tudi velika prednost. Biti majhen pomeni, da si lahko bolj prilagodljiv. Lažje je priti skozi sito in iztržiti nekaj milijonov, kot prepričati partnerje, da investirajo stotine milijonov. Verjemite, denarja za investicije je v Evropi veliko, samo znati ga je treba pobrati. Majhnost je samo v naših glavah. Če bi s kompleksom majhnosti nastopali naši podjetniki, ki prodirajo na svetovne trge, in športniki, ki pobirajo medalje, najbrž nikoli ne bi prišli do svojih uspehov.
Tudi na ministrstvih, agencijah, skladih potrebujemo podjetne in sposobne ljudi, ki bodo znali prepoznati priložnosti in pripraviti projekte, ki jim po strokovni plati ne bo mogoče očitati pomanjkljivosti. Otresti se moramo vseh prisklednikov. Znebiti se moramo vseh ponudnikov, ki na javnih razpisih ponujajo najboljše proizvode in storitve po najnižji ceni, čeprav niso niti najboljši niti najcenejši. Odpustiti moramo uradnike in njihove šefe pa tudi šefe šefov, ki dovoljujejo, da je prej navedeno sploh mogoče. Odstraniti moramo vse, ki pripravljajo in glasujejo za predpise, ki jih nihče ne razume, ali pa so napisani samo za to, da lahko na njihov račun nekdo dodatno kuje dobičke. In na njihovo mesto je treba postaviti sposobne, poštene in odgovorne ljudi. Veliko jih je pa ne dobijo priložnosti.
In tako počasi pridemo do tega, da na vrhu piramide potrebujemo odgovorne politike, ki skrbijo za dobro države in ne zase. Ti bodo lahko izbrali dobre šefe, ki bodo kos svojemu položaju. To niso politiki na »začasnem delu v parlamentu«, ki se bodo po končanem mandatu vrnili v varen pristan javne uprave. To niso politiki, ki zganjajo populizem in skrbijo le za lastno slavo. To so politiki z veliko začetnico, ki so sposobni doseči politično soglasje o tem, kam sploh želimo usmeriti Slovenijo v prihodnosti. Ko bomo imeli na oblasti politike, ki bodo sposobni preseči svoje ozke in egoistične interese ter delovati v dobro vseh, bo tudi Slovenija med zmagovalci.
Prvotno objavljeno v tedniku Demokracija 5. januarja 2016.