Revščina ni zgolj problem tretjega sveta

Med posledicam gospodarske krize je tudi naraščajoča stopnja revščine, v Romuniji, Španiji, Grčiji, Bolgariji, Estoniji in Latviji je revščina ogrozila vsaj petino prebivalstva, skrb vzbujajoči pa so tudi podatki za Slovenijo, kjer pod pragom revščine živi skoraj 300 tisoč ljudi, med njimi je največ upokojencev, sledijo brezposelni, v revščini pa živi tudi preko 50 tisoč otrok, ki so prikrajšani za najnujnejše stvari, izpostavljeni pa so kroničnim boleznim in imajo več zdravstvenih težav, zaradi neurejenih, vlažnih in neogrevanih bivanjskih prostorov in slabše, neuravnotežene prehrane.

Eden izmed temeljev Evropske unije je socialna pravičnost, zato je evropski proračun solidarnostno naravnan. Poleg nepovratnih evropskih sredstev, strukturnih in kohezijskih skladov EU, sta v pomoč državam članicam tudi Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji z letnim proračunom 150 milijonov evrov in Solidarnostni sklad EU, ki omogoča do 500 milijonov evrov pomoči na leto. Slovenija je iz Solidarnostnega sklada, katerega namen je pomoč v primeru hudih naravnih nesreč, prejela dobrih 18 milijonov evrov za sanacijo posledic žledu, Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, ki zagotavlja podporo delavcem, kadar izgubijo zaposlitev zaradi strukturnih sprememb, kadar velika podjetja prenehajo delovati ali zaradi posledic svetovne gospodarske in finančne krize, pa je zaprosila za pomoč zgolj v primeru stečaja podjetja Mura.

Gospodarska kriza je prizadela večji del prebivalstva, pristojno ministrstvo pa ni sprejelo dodatnih ukrepov, ki bi bili usmerjeni v zaščito najbolj rizičnih skupin. Tako imamo danes poleg skoraj 300 tisoč ljudi, ki živijo pod pragom revščine, še na tisoče tistih, ki so tik nad cenzusom in so lahko že jutri pod njim. Evropska komisija je tako že v prejšnjem mandatu predlagala ustanovitev Sklada za pomoč najbolj ogroženim v EU, ki naj bi zagotovil hrano, obleke in osnovne potrebščine kot so higienski izdelki najbolj ogroženim, v obdobju 2014–2020 pa je predvidela proračun v višini 3,8 milijarde evrov, države članice pa za izvajanje nacionalnih programov prispevajo 15 % delež iz nacionalnega proračuna. Slovenija ima za celotno obdobje na voljo nekaj čez 24 milijonov evrov, od tega ji je bilo iz evropskega proračuna dodeljenih 20.5 milijonov. Pri usposabljanju, izobraževanju in iskanju zaposlitve pa ima pomembno vlogo Evropski socialni sklad, ki je namenjen spodbujanju zaposlovanja in socialnega vključevanja v EU. V obdobju 2014-2020 je za Evropski socialni sklad zagotovljenih 80 milijard evrov, letno pa je deležnih pomoči sklada okoli 15 milijonov ljudi.

Evropska komisija naj bi v naslednjih mesecih predložila tudi predlog za zavezujoč evropski steber socialnih pravic z dejanskimi ukrepi s hitrim vplivom na življenje državljanov, brez sprememb na trgu dela in trajnostnega razvoja pa bo to le še en predlog s kratkotrajnim učinkom. V Evropskem parlamentu smo sprejeli že številne resolucije, veliko se je govorilo tudi o oblikovanju evropskega okvira za sisteme minimalnega dohodka, vendar pa konkretnih sprememb ne bo brez gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest. Zgolj socialni transferji niso dolgotrajna rešitev, humanitarna pomoč pa je zgolj obliž na rano. EU mora nuditi razvojno pomoč usmerjeno k odpravljanju vzrokov, države članice pa morajo zavzeti skupna stališča v boju proti revščini. Za več socialnih pravic v EU je potreben ekonomski in družbeni trajnostni razvoj ter uspešna zunanja politika, v katero je vključeno tudi sklepanje trgovinskih sporazumov in strateških partnerstev.

Potreben pa je tudi učinkovit in fleksibilen proračun EU ter večje proračunske rezerve za primere nepričakovanih kriz. Na Odboru za proračun, kjer sem podpredsednica, potekajo številna usklajevanja, podpiram pa prizadevanje Komisije, ki predvideva v proračunu EU za 2017 več sredstev za rast in delovna mesta. Za ponovno vzpostavitev čim višje stopnje blaginje, kar je bil eden izmed ciljev EU ob njenem nastanku, pa je nujno odpraviti tudi nastajajoče krivice kot je npr., da ženske prejemajo nižjo plačo pri upravljanju enakega dela kot moški, tudi na vodstvenih položajih v gospodarstvu in v politiki so ženske v manjšini, zaradi teh diskriminacij pri zaposlovanju pa, so ženske v starosti bolj izpostavljene revščini kot moški.

Boj proti revščini mora ostati prioriteta politike, kruta resnica, da revščina ni zgolj problem oddaljenega tretjega sveta, pa dodatna motivacija za iskanje konkretnih rešitev, med katerimi je prav gotovo tudi večje spoštovanje človekovega dostojanstva in dostojno plačilo za delo, ki omogoča preživetje. Socialna pravičnost je tesno prepletena z ekonomsko varnostjo in v kolikor bo država še naprej dovoljevala odseljevanje mladih, katerim ne omogoči dela, bo najbolj na preizkušnji prav socialna blagajna. Vprašanje pa je koliko časa bo le ta še zdržala naraščajoče pritiske.

Kolumna je bila prvotno objavljena 20. oktobra 2016 v Tedniku Demokracija.