Revolucija žre lastne otroke

Ali ima človek pravico do življenja? Po naravnih zakonih bi to pravico naj imelo vsako živo bitje. S kakšnim zakonom in pod kakšnimi pogoji se lahko ta pravica vzame? Ali je vojno stanje dovolj dober razlog, da se lahko spregleda ta osnovna pravica? Mislim, da ne.

Tudi nobena revolucija ne more zagovarjati odtujitve življenja s svojimi ideali kot se je to dogajalo med in po državljanski vojni na slovenskih tleh. Ne pozabimo: termin državljanska vojna je uporabljal Edvard Kardelj.

Pomori mimo vseh zakonov pač niso hvalevredna dejanja, sploh če to izvrši nelegitimna oblast. Likvidacije, ki so se množično dogajale med vojno nad slovenskim civilnim prebivalstvom, je izvajala Varnostno obveščevalna služba (VOS), ki je bila zgolj izvršilni organ komunistične partije in nelegalne oblasti. VOS je bila ustanovljena avgusta 1941 mimo Osvobodilne fronte, kateri ni bilo dovoljeno poseganje vanjo. Člani likvidacijske organizacije so lahko bili zgolj pripadniki komunistične partije. Njihov namen je bil odstranitev nasprotnikov revolucije in ustrahovanje ljudi. Vse skupaj je koordiniral Edvard Kardelj, čeprav je bila vodja VOS Zdenka Kidrič. V očeh komunistov je umore legaliziral njihov odlok, sprejet septembra 1941, ki je zagovarjal smrt vsem drugače mislečim in tistim, ki niso sledili načelom in zapovedim partije. Umori so se dogajali brez sodišča in brez možnosti obrambe ter zaslišanja. Želja je bila odstranitev vseh, ki so bili tako ali drugače nevarni za dosego partijskega cilja. In to je nič drugega kot prevzem oblasti. Vsi dogovori so potekali tajno. Krvniki so pravico do življenja vzeli v svoje roke. Igranje Boga se je začelo.

Za umor znanih osebnostih, kot sta bila dr. Lambert Ehrlich in nekdanji ban dravske banovine dr. Marko Natlačen, so načrti potekali dalj časa in bili temeljito premišljeni. Zakaj izpostaviti zgolj ti dve imeni, čeprav je bilo likvidacij s strani komunistične partije ogromno? Ker imata umora veliko skupnega in sta povezana. Ehrlich in Natlačen sta bila znani osebnosti, odkrita nasprotnika komunistične ideologije, ponosna Slovenca in oba je umoril isti človek. To je bil Franc Stadler – Pepe. Prav tako sta se umora zgodila brez pravne osnove.

Kdo je bil Marko Natlačen, da so se komunisti odločili za izvedbo umora? Bil je doktor prava in zadnji ban Dravske banovine. S politiko se je začel ukvarjati že v svojih mladostnih letih, ko je postal predsednik Slovenske dijaške zveze. Po končanem študiju prava na Dunaju se je včlanil v Slovensko ljudsko stranko in kasneje postal njen podpredsednik in poslanec. Leta 1935 je postal ban in to funkcijo opravljal vse do vdora okupacijskih sil, nato se je iz politike razočaran umaknil. Razlog za umor. Po prepričanjih vehementnih vosovskih »wanna be« pravnikov naj bi bil izdajalec slovenskega naroda, za kar naj bi mu sodil narod. Kakšen narod? Obsodili in umorili so ga komunisti.

Zakaj so dr. Marka Natlačna komunisti deklarirali kot izdajalca? Je ustanovitev Narodnega sveta za Slovenijo narodna izdaja? Je obisk pri Mussoliniju in papežu, katerima izročiš spomenico in z njo opozarjaš na grozodejstva, ki se dogajajo slovenskemu narodu, izdaja? Je opozarjanje okupacijskih oblasti, da se nad slovenskim narodom dogajajo nezaslišane stvari, izdaja? Je odstop z vseh političnih funkcij potem, ko opaziš, da se tvoja dobrota zgolj izrablja, izdaja? Ne vem, presodite sami. In tudi, če bi temu pritrdili – mar se lahko na takšni podlagi zagreši umor, kot ga je storil v duhovnika preoblečen pripadnik komunistične stranke Franc Stadler – Pepe?

Časnik Slovenski narod je opisal dogajanje tako:« Včeraj ob 9. se je nekemu komunističnemu zločincu, preoblečenemu v duhovnika, posrečilo priti v stanovanje bivšega bana dr. Marka Natlačena. Zločinec se je pri vstopu poslužil kot pretveze nekega priporočilnega pisma. Medtem ko je dr. Natlačen odpiral pismo, je komunistični razbojnik potegnil samokres, oddal dva strela bivšemu banu v glavo ter ga na mestu usmrtil. Ko je izvršil svoj zločin na izredno podel način, je skušal morilec pobegniti ter je vdrl v kuhinjo. Tu ga je presenetil dr. Natlačenov sin Marko, ki ga je skušal zadržati. Med ruvanjem s komunističnim morilcem je slednji udaril sina po glavi z ročajem samokresa, nato je prekobalil okno ter skočil preko nizkega zidu ograje. Tako je prišel na cesto, kjer ga je čakal drugi pajdaš s tricikljem.«

Lahko bi se vprašali, zakaj ob tem okrutnem umoru nekateri ne samo, da ne obsojajo takšnega ravnanja, temveč ga hvalisajo, storilcu pa so pripeli naziv narodni heroj. Umor bana je v očeh komunistične revolucije opravičljiv, kajti oni lahko, drugi ne smejo. Dejstvo je, da so razmere v času vojne drugačne in je morda dovoljeno »več«, ampak jemati pravico do življenja civilnemu prebivalstvu brez sodnega procesa ni demokratično, še manj pa humano in civilizirano.

Marko Natlačen ni bil narodni izdajalec, ampak je v očeh komunistov predstavljal potencialno nevarnost za revolucijo. Spadal je namreč med najbolj perspektivne politike tistega časa, ki so Slovenijo videli pod okriljem Jugoslavije, a ne pod zaveso komunizma. Oktobra 1941 je skupaj z liberalcem Albertom Kramerjem sooblikoval Londonske točke (politični program), ki so predvidevale združitev Slovencev v zedinjeni Sloveniji. Ta bi bila del demokratične jugoslovanske federacije s kraljevo rodbino Karađorđevićev na čelu. Program liberalcev in dr. Marka Natlačna je bil po vojni skoraj v celoti uresničen, a z eno bistveno razliko. Jugoslavija ni postala demokratična ampak totalitarna in komunistična država.