Premiki v letu 1989

Leto 1989 je bilo gotovo eno izmed prelomnih let naše zgodovine, saj so se takrat vrstili pomembni premiki na družbeni, politični, kulturni in gospodarski ravni. To je bilo obdobje, ko je začela pokati »železna zavesa«. Totalitarni sistemi, ki so se dejansko izkazali kot neučinkoviti, so se začeli poslavljati. Niti s srpom niti s kladivom se jih ni več dalo popraviti, saj so ti sistemi dosegli svoje dno. Vsaj tako je bilo misliti. Nekateri dogodki, ki smo jim priča danes v Sloveniji, pa nakazujejo na to, da je želja po popravilu in vnovični vzpostavitvi starega režima še kako prisotna.

Prav zato je pomembno, da se spominjamo dni, kot je današnji, ko obeležujemo sprejetje amandmajev k Ustavi Republike Slovenije. A pot do tega dejanja ni bila kratka in enostavna. V začetku leta 1989 so bile prvič po letu 1945 ustanovljene predhodnice demokratičnih strank, med njimi tudi Socialdemokratska zveza Slovenije, predhodnica današnje Slovenske demokratske stranke. V maju 1989 je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani prebrana Majniška deklaracija, s katero so opozicijske politične stranke Slovenije zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Deklaracijo so podpisali predstavniki opozicijskih predhodnic strank v znak podpore zaprti četverici JBTZ. Strankarski pluralizem, svoboda govora, svoboda množičnega zbiranja na javnih mestih v letu 1989 ni bila samoumevna kot je danes. Ljudje, zatirani pod strogim totalitarnim režimom na naših tleh, ki je tudi v času po vojni pobijal nedolžne, uprizarjal montirane procese, so morali zbrati ogromno poguma, da so se udeležili takšnega množičnega zborovanja.

A konec osemdesetih let je tudi zaradi drugih dogodkov po Evropi Slovenija vdihovala demokracijo. Socializem v verziji komunizma se je poslavljal, saj je bil sistem povsem izčrpan in brez rešitev. 27. septembra 1989 je potekala republiška skupščina v Ljubljani, kjer je bilo sprejetih 81 amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974. To so bili prvi pomembni ustavnopravni akti, sprejeti v procesu osamosvajanja, ki so jasno izražali, da želijo biti Slovenci na lastni zemlji svoj gospodar. Osnovani so bili pravni koraki proti parlamentarni demokraciji. Amandmaji so zavarovali samostojnost Slovenije v takratni federaciji in tudi vplivali na vse nadaljnje poti in dogodke proti osamosvojitvi. Pomembni so bili predvsem amandmaji o trajni, celoviti in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, o varovanju pravic Slovenije v izrednih razmerah, o uporabi slovenskega jezika in o pravici do slovenskega jezika, o pravici do svobodnega političnega zborovanja, o svobodi veroizpovedi, o ekonomski samostojnosti Slovenije in o finančnih obveznostih Slovenije v razmerju do organov federacije. Z amandmaji je bila odpravljena smrtna kazen in določena »Zdravljica« kot državna himna (Socialistične) Republike Slovenije. Naziv »socialistična« je Slovenija izgubila marca 1990, ko je uradno postala Republika Slovenija, ki je temeljila na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije.

Pred republiško skupščino v Ljubljani je zasedalo tudi zvezno predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pritiskalo na slovensko vodstvo, da ne bi sprejeli ustavnih sprememb. Že takrat je obstajala grožnja, da bi lahko JLA posredovala z orožjem in tako preprečila demokratizacijo oziroma jo poskusila preprečiti. Glavni protagonist tega je bil podpredsednik predsedstva SFRJ Borisav Jović, ki je na amandmaje opozoril tudi obrambnega ministra Veljka Kadijevića. Po sprejetju amandmajev je sledila vrsta množičnih protestov predvsem v Srbiji in Črni Gori. Toda odločenost slovenskega naroda je bila neomajna, proces, ki se je pričel s sprejetjem ustavnih sprememb pa nepovraten.

Danes, ko gledamo nazaj, pa lahko rečemo, da so sprejete ustavne spremembe vendarle pomenile enega od prvih korakov k prehodu iz socialističnega v tržno gospodarstvo in so po več desetletjih političnega enoumja omogočile nastavke za obstoj političnega pluralizma pri nas. In ko danes opazujemo aktualno dogajanje, ko nas v stranki Levica prepričujejo, da se moramo vrniti v čase socializma – z bolj demokratičnim obrazom – in ko si nekateri ponovno želijo nacionalizacije, kar je v temeljnem nasprotju s slovensko ustavo in prizadevanji iz konca osemdesetih let, je prav, da obudimo spomin na ta čas in ne dopustimo, da bi se nas ponovno potisnilo na pot diktature in enoumja.