EU skupaj z državami članicami zagotavlja več kot polovico svetovne razvojne pomoči. Zavezala se je, da bo v letu 2015 za to namenila 0,7 odstotka bruto nacionalnega dohodka, oziroma za dobro polovico več kot leta 2013. V obdobju 2014-2020 bo EU preko EuropeAid programov namenila 82 milijard evrov, kar je približno dvakratni znesek slovenskega bruto domačega proizvoda. Številne od teh programov pomagajo izvajati nevladne organizacije (NVO). Te prejmejo 7,5 milijarde evrov letno za delovanje in niso le izvajalke, ampak sodelujejo z EU pri oblikovanju njenih politik pomoči in so njene enakovredne partnerice.
Prav je, da EU pomaga. Ker pa gre za izjemno veliko denarja, nam ne more biti vseeno, kako se ta denar porablja. Enako, kot morajo v podjetjih skrbeti za odgovorno porabo in vlaganje sredstev, to velja tudi, ali pa še bolj, za porabo javnih sredstev. Zato bi morala EU rezultate zunanje pomoči ocenjevati z vso poslovno strogostjo in z odgovornostjo do evropskih davkoplačevalcev.
Pri razmerju med EU in NVO gre za precejšnje vsote denarja, zato je treba davkoplačevalcem zagotoviti, da je civilna družba zanesljiva, verodostojna in učinkovita pri izvajanju svojih nalog. Ker so NVO sestavni del prizadevanj EU za razvoj, ne morejo same ocenjevati svojega dela, ampak so za oceno njihovega delovanja potrebni resnično neodvisni ocenjevalci.
Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je septembra 2015 objavil poročilo o preprečevanju goljufij v projektih, ki jih financira EU, v katerem je izpostavil številne težave, tesno povezane s financiranjem NVO, kot sta navzkrižje interesov in sklepanje pogodb s podizvajalci. Na javnem zaslišanju v Evropskem parlamentu je bilo slišati opozorila, da so “NVO pogosto tvegani subjekti za pranje denarja, saj delujejo kot kamuflaža za teroristične organizacije in zanje zbirajo in prenašajo sredstva ali delujejo kot zakonita podjetja, ki posredno podpirajo cilje terorističnih organizacij”.
Poslanci Evropske ljudske stranke (ELS) se zato zavzemamo za večjo preglednost in odgovornost nevladnih organizacij. Na Odboru za proračunski nadzor smo od poslancev večkrat slišali opozorila, predvsem na dejstvo, da evropska sredstva prejemajo NVO, ki ta sredstva uporabljajo za politično spodbujanje predsodkov, med drugim antisemitizma. Tudi sama sem v svojih govorih in poslanskem vprašanju opozorila na te probleme. Vesela pa sem, da ELS k strožjemu spremljanju in večji preglednosti pozivajo tudi druge politične skupine.
A kljub pozivom in opozorilom Evropskega parlamenta se v Evropski komisiji in na Svetu premika (pre)počasi. Vprašanja nekaterih poslancev o financiranju radikalnih NVO s sredstvi EU je visoka predstavnica za zunanjo politiko Federica Mogherini zavrnila z obrabljenim argumentom, “da EU finančno podpira projekte, ki jih predložijo NVO, v skladu s temeljnimi načeli in vrednotami EU, ne pa neposredno NVO”. Z drugimi besedami, EU ne prevzema odgovornosti za škodljivo in problematično delovanje skupin, ki nastopajo v njenem imenu in ne upošteva širšega konteksta, v katerem se njena sredstva uporabljajo. EU se sicer trudi. Nova in ambiciozna pravila Komisije, ki zahtevajo, da uslužbenci prijavijo vse stike z lobisti, so korak naprej, vendar ne zajemajo nujno tudi vseh NVO.
Zaveza EU za pomoč po vsem svetu je nedvomno hvalevredna. A globoki žepi in velike vsote denarja ne zagotavljajo uspeha - ne na poslovnem področju in ne na področju zunanjih zadev. Če naj se zagotovi, da se bo denar evropskih davkoplačevalcev vlagal, ne pa zapravljal, morajo odgovorni zahtevati in izvajati višjo raven preglednosti in odgovornosti, ne le za uslužbence v Bruslju, temveč tudi za NVO, ki delujejo v imenu EU.
Kolumna je bila prvotno objavljena v Primorskih novicah.