Po 30 letih je čas, da si zastavimo nove cilje

Po 30 letih samostojne države je Slovenija spet v nekem izrednem času. Najprej zaradi epidemije korona virusa, ki je na plan prinesel marsikateri problem, ki ga imamo že leta, če ne desetletja, pokazal kot opomin, česa vsega nismo naredili, ko je bil za to čas.

Če pogledamo predvsem na področje zdravstvene oskrbe; pokazalo se je, kje smo šibki. Naše zdravstvene ustanove so kadrovsko in materialno podhranjene, čeprav se kar veliko sredstev steka v te namene. A prepogosto jih prestrežejo zaslužkarji, mešetarji, prekupčevalci in denar za zdravje ljudi se steče v napačne žepe. Vsa zadnja leta in desetletja smo slabo nadzorovali te tokove.

Še več, za kraje, nakupe slabe in predrage opreme, ni bil nihče sankcioniran, čeprav je bilo veliko govora o tem. Spomnite se operacijskih miz, pa žilnih opornic, pa vodovodnega sistema na Onkološkem institutu…

Ob tem naj spomnim, da so bile naše bolnišnice gradbišča in nedokončane luknje z aneksi za SCT in gradbenega tajkuna Zidarja, do prve Janševe vlade leta 2004, ko je ministrica za zdravstvo Zofija Mazej Kukovič zagrozila z vnovčitvijo bančnih garancij. V tistem mandatu se je zaključila nova Pediatrična klinika, pa Onkološki inštitut, Medicinska fakulteta v Mariboru in še mnogi druge investicije. Kasneje ni bilo narejenega kaj veliko, da bi zagotovili dovolj kadra in zaradi neurejenih razmer nam zdravstveni delavci, tako zdravniki kot medicinske sestre, uhajajo v tujino. Največkrat za to niti ni kriv denar, pač pa slabi odnosi, slaba organizacija in omaloževanje dela najbolj pridnih in predanih.

Če smo bili do osamosvojitve pojem dobre zdravstvene oskrbe za vse druge republike, se danes dogaja, da mnogi naši pacienti odhajajo na Hrvaško ali kam drugam. Stroka zgublja, ker najboljši odhajajo v tujino.

Zaradi neustrezne zdravstvene politike se slabša kvaliteta storitev. Res se prebivalstvo stara, a to še ni razlog, za čakalne vrste na mnogih področjih, ker še vedno delamo plansko – zavarovalnica plača 500 porodov in nič več. Če se v bolnišnici rodi 700 otrok, dela zgubo. Tako ne gre in nekatere storitve so že dolgo podplačane, druge precenjene. Ministrstvo za zdravstvo nima izdelanih analiz, kaj imamo in kaj potrebujemo.

Iz sklada za okrevanje bomo lahko črpali veliko sredstev, a investicija v zdravstvo ni samo v stene in beton. Če ne bomo vlagali tudi v kader in informacijsko podporo ter digitalizacijo, nam lepe, moderne stavbe ne bodo nič koristile.

Potrebno je načrtovati, specializirat bolnišnice in izboljšati odnose v kolektivih na način, da se ceni delo vsakogar v ekipi. Mnogi govorijo, da je ključno javno zdravstvo, kar drži, a toliko zasebništva, kot ga imamo danes, še nismo imeli. Ker ljudje v javnem sistemu ne pridejo na vrsto, gredo k zasebniku in storitev tako dvakrat plačajo. Namesto, da bi zagotovili, da vse kapacitete delajo, saj so potrebe velike, se vse upe polaga v velike zdravstvene zavode, ki vsega dela ne zmorejo. Vključiti je potrebno vse, ki imajo javno veljavne licence in pogoje, da pacientom pomagajo.

Podobno borno sliko kaže tudi področje oskrbe starejših, ki je bilo leta in leta zanemarjeno. Premalo je bilo domov za starejše občane, zadnjih 12 let država ni zgradila nobenega, ni se pa vlagalo niti v obstoječe, ki so marsikje v zelo slabem stanju. Z vlado Janeza Janše, ki deluje dobro leto, se je to spremenilo in pomembno so se povišala sredstev za te namene. A primanjkljaj iz nekaj let bo težko nadoknaditi v letu ali dveh.

Tako kot smo zaspali na področju zdravstva in domske oskrbe, se slabo stanje kaže tudi na drugih področjih. Sodstvo slabo deluje, na Evropskem sodišču za človekove pravice izgubljamo tožbo za tožbo, mnoge odločitve t.i. neodvisnih sodišč, ki odpisujejo dolgove, obtožujejo nedolžne, oproščajo kriminalce in tihotapce z obrazložitvijo, da je to naredil samo enkrat, suspendirajo sodnika, ki je oprostil človeka, ki je bil krivično obsojen umora in več let v zaporu, so državljanom nerazumljive. 

Vsi vemo, da bi nekdo moral biti v zaporu, a so ključne dokaze uničili ali zgubili, ali pa se tožbe vlečejo do zastaranja.

Mlade pravnike, ki so se izobraževali v tujini pri najboljših profesorjih, se odganja in onemogoča, da bi predavali na Pravni fakulteti. Naši sodniki ne poznajo evropskih sodb in prakse EU. Še vedno njihovo delo ni transparentno in se skrivajo pred javnostjo.

Naš izobraževalni sistem že dolgo ne izobražuje kadra, ki ga potrebuje trg. Imamo visoko izobražene ljudi, ki se ne morejo zaposliti, na delovnih mestih z najvišjo dodano vrednostjo pa kadra primanjkuje.

Občutek je kot, da si nekdo ne želi, da bi mladi ljudje radi hodili v šolo in se izobrazili za poklic, ki jih veseli, da bodo radi hodili v službo in s pozitivno energijo nato prihajali domov. Učiteljem, zdravnikom se nalagajo administrativna dela, da so nekateri že prav obupani.

Hujskaški mediji spodbujajo sovraštvo, ki se s socialnih omrežij seli na ulice. In to v državi, ki ima 2 mio prebivalcev in bi lahko zadeve funkcionirale hitro, učinkovito, transparentno, inovativno, lastno samo nam, Slovencem.

Po 30 letih je čas, da si zastavimo nove cilje. Da bomo uspešna, hitro rastoča, ponosna in za posameznika, od najmlajših do najstarejših, najboljša domovina. Prostor, kjer bomo z veseljem delali, se družili, sodelovali in pomagali drug drugemu. Verjamem, da je to možno in verjamem, da ta vlada dela v tej smeri. Ministri so aktivni, pogovarjamo se o ukrepih, soočamo mnenja in se dogovarjamo, kaj vse bomo naredili jutri.

Ker v to verjamemo in smo v srcih pozitivni in imamo Slovenijo radi, nas od tega ne morejo odvrniti niti grožnje in žaljive besede opozicije v državnem zboru, niti laži in hujskaštvo osrednjih medijev, ki čas desno sredinske vlade dojemajo kot krivico in konec demokracije.

V demokraciji je menjava oblasti nekaj normalnega. SDS je na volitvah zmagala in bi morala sestaviti vlado takoj po volitvah, a ker za to ni bilo dovolj poslanskih glasov, se je oblikovala druga vlada. Mi je nismo obtoževali, da je nedemokratična, fašistična, diktatorska ipd., kar poslušamo sedaj. Rada delam kot poslanka in verjamem, da delamo dobre stvari in sprejemamo prave ukrepe za vse ljudi. Želim si, da bi to razumeli tudi tisti, ki morda ne podpirajo naše opcije. Ne želim si nič drugega, kot da objektivno presojajo naše delo. Enako pričakujem tudi od medijev.

V SDS smo vajeni napadov in žalitev in nas je to v zadnjih letih okrepilo, a naši koalicijski partnerji takega odnosa niso vajeni. In tudi ni prav, da se naslavljamo z grdimi besedami, da je vsako dejanje te vlade ali poslancev neupravičeno kritizirano in nepošteno predstavljeno.

Imamo prekrasno domovino, vse pogoje, da živimo mirno in v sožitju. Verjamem, da večinsko prebivalstvo ni nestrpno, ne sovraži nikogar, razume situacijo z novo boleznijo, v kateri se je znašel svet, in razume, da jo rešujemo skupaj po najboljših močeh. Verjamem, da večina želi normalne pogoje za šolanje, delo, za ustvarjanje družine, za uspešno poklicno pot in mirno družinsko življenje. V času epidemije smo imeli več časa zase in svoje bližnje, odkrivali smo manj znane kotičke svojih občin in naše domovine. Več časa smo lahko posvetili kuhanju in spremenili smo mnoge navade. Več smo v naravi, bolj cenimo odnose in stike, ki smo se jim morali v tem času odpovedati. Spoznali smo, da vse ni samo po sebi umevno in morda šele zdaj zares pravi pomen svobode. Žal je epidemija prinesla tudi mnoge prerane smrti in posledice bolezni, a izkoristimo ta čas, da na novo pogledamo, kaj je v življenju res pomembno. Verjamem, da ste si vsa ta vprašanja, ki sem si jih postavila sama, postavili tudi vi. In verjamem, da bomo jutri vsi skupaj drugačni. Strpni, prijazni, veseli, polni energije, skratka boljši, kot smo bili včeraj. In to želim tudi moji Sloveniji. Da bo boljša kot včeraj. Za vse nas.