Pehar suhih krhljev za evropsko komisijo

Te dni so v ospredju naši otroci, otroci krščanskih (v veselje vseh, tudi marsikaterih drugih) družin širom po svetu. Kaj tu dela evropska komisija, bi se kdo vprašal, vendar je potrebno spomniti, da v tej sestavi evropske komisije deluje tudi Evropski komisar za spodbujanje našega evropskega načina življenja Margaritis Schinas , ki prihaja iz Grčije.

Želel bi razmišljati predvsem o besedi življenje. Sem netipičen član svoje generacije, rojen v začetku 80-ih let 20. stoletja, pa vendar tesno povezan z generacijo, ki je doživela grozodejstva 20. stoletja. Imam oziroma sem imel 20 tet in stricev, rojenih v obdobju 1902 do 1947. Pehar je bil del njihovega vsakdanjega življenja; v peharju je počival kruh pred peko, vse glavne žitarice in stročnice so končale v njem. Ko pa govorimo o praznovanju spomina na krščanskega dobrotnika in svetnika, govorimo o suhih krhljih, mogoče celo rožičev, ki so bili glavni del obdarovanja otrok.

Da lahko govorimo o evropskem načinu življenja, moramo najprej govoriti o odločitvi za življenje. Nesporno je dejstvo, da je v zadnjih 60-ih letih ta odločitev v Evropi, bila potisnjena na stran. Če ta pojav gledamo z očmi očeta mojega očeta, Franc (1879-1962), je nerazumljiv. Blaginja je mnogo večja kot je bila pred 100-imi leti, naše evropske družine, pa so mnogo manjše. Vprašati se moramo ali smo do te blaginje prišli na račun nerojenih. Če je včasih veljal rek, da bo kmet moral posaditi eno vrsto krompirja več, ker so pričakovali novo rojstvo, se danes »postrani« gleda na družine z več otroki. Vsi, ki pa si drznemo razpravljati na temo večje rodnosti, smo označeni za hude nazadnjake in verske fanatike.

Letos smo celo doživeli, da je bilo državljanom, ki se zavzemajo za pravico do življenja, vzeta svoboda po javnem izražanju mnenj. Kljub legalno prijavljenem shodu, z uradno odločbo poteka shoda, so brutalneži preprečili shod. Nekako sem žalosten, da so odgovorni odločevalci v policijskih vrstah zavzeli stališče, da raje prepričajo organizatorje shoda Za življenje, naj spremenijo predvideno traso, kot pa da poskrbijo, da se uradno izdana odločba izvede. Verjamem, da so imeli pred očmi javni red in javno varnost, ter varnost vsakega udeleženca, saj so bili na shodu Za življenje tudi družine z mladoletnimi otroki. Dobro pa nam je znano, kako brutalni, nestrpni in nasilni, znajo biti »zagovorniki modernih človekovih pravic«. Udeleženci shoda Za življenje imajo vso mojo podporo in podporo moje družine. Tiste dni sem bil na Poljskem in lepo nam je bilo povedano, da se na Poljskem vse proteste prijavi. Nobenemu ne pade na pamet, da bi motil proteste drugega. Še malo ostanimo pri tem shodu. Pomembno je potrebno poudariti, da na tem shodu ni bilo nobenih pozivov k rušenju državne ureditve, nobenih pozivov k spremembi zakonodaje, shoda so se udeležili tudi poslanke in poslanci trenutne vladne koalicije in celo Poljski veleposlanik v Republiki Sloveniji.

Tudi na strani nasprotnikov tega shoda so bili poslanci državnega zbora in celo državni uslužbenci. Odločitev za življenje ni v rokah politike je v rokah posameznika. Državna ureditev lahko omogoča visoko stopnjo človekovih pravic in svoboščin, lahko omogoči visoko stopnjo blaginje vendar brez odločitve posameznika ni rojstev, ni življenja. Z žalostjo ugotavljam, da so človekove pravice in blaginja naroda očitno obratno sorazmerna s številom rojstev, lepše rečeno z odločitvijo za življenje. Da se ne bo slišalo strokovno, več imamo, manj nas je. Se je to dogajalo skozi celotno zgodovino evropskih narodov? Ne, še pred sto leti je bila slika drugačna, vse pomankanje, vsa grozodejstva 20. stoletja niso ubila volje do življenja tistim mladim, ki so v cvetu svoje mladosti gledali smrti v oči. Kje smo danes, kot posameznik, narod kot Evropa in svet?

Odgovori so kar jasni, najbolje če začnemo od zadaj. Na svetu je toliko ljudi kot še nikoli do sedaj. Evropa pa postaja »stara teta in stari stric«, ki nimata komu napolniti peharjev, saj so peharji bližnjih že zvrhani. Ali imata dovolj moči, da se odločita za polnjenje peharjev otrok, ki so prazni vendar so daleč od srca in oči? Nekateri so prepričani, da je potrebno tem tetam in stricem brez otrok ponuditi možnost sprejetja »posvojitve« tujih otrok, lahko je to pomoč, ni pa rešitev obstoja naroda.

»Ljubi prijatelji«, znan nam je rek »Stati inu obstati«, star je že 500 let in dosegli smo še več. Danes smo Samostojna demokratična država mednarodno priznana. Vse več nas je, ki se zavedamo tega in zato trenutna vlada jasno in odkrito o tem govori, še več, oblikuje politiko, ki spodbuja odločitev za življenje, povezuje se z državami članicami EU, ki negujejo podobno politiko. Odločitev za življenje je naša prihodnost. Le družba, ki ljubi življenje, bo tudi družba, ki bo lahko pomagala vsem pomoči potrebnim na celotnem svetu. Naj bo moja konkretna spodbuda v teh dneh, da se hitro in brez oklevanja odločite, da pomagate napolniti peharje tistih ki vanje polnijo le orehe, fige, datlje in rožiče. Ob vsaki priliki pa spodbujajte, podpirajte in se odločajte za življenje. Zelo zanimivi so naši statistični podatki o rojstvih v Sloveniji in na območju današnje Republike Slovenije. V letu 1902 se je na območju današnje Slovenije rodilo kar 44.969 oseb, leta 1945 pa samo okoli 20.000. Nekaj rešitve je prineslo leto 1950, ko se je rodilo kar 36.000. To bi lahko šteli kot odziv na veliko izgubo v letih 1941-1945

Priča smo izrazitem presežku smrti zaradi Covid19. Leta 2019 smo imeli »naravni » prirast 3734 oseb, v letu 2020 pa – 5249 kar je največji minus po letu 1945. Mogoče so težke besede za te prihajajoče praznike, vendar naj bo to tudi spodbuda o zavedanju, predvsem pa razmislek. Vesel sem, da živim v državi kjer največ denarja namenimo ravno izobraževanju in vzgoji mladih, 16 procentov vsega denarja v državi je namenjenega temu, več kot 2 milijardi. Ne morem, da nebi tu omenil Dramila, Valentina Vodnika, »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava« združuje vse, kar danes potrebuje Evropejec in ne samo Slovenec.

Janez Moškrič