Papirnata demokracija

Obisk misije EPP v Sloveniji je dobra priložnost, da si Evropa pogleda v ogledalo. Slovenija, pogosto opevana kot zgodba o uspehu evropske tranzicije, se v resnici spopada z globokimi strukturnimi težavami, ki razgaljajo pomanjkljivosti ne le domače, temveč tudi evropske politike širitve in demokratičnega nadzora.

Na papirju smo člani Evropske unije in zveze NATO. Imamo demokratično ureditev, volitve, parlament, svobodo govora in neodvisne institucije. Toda resničnost pogosto ne ustreza tej sliki. Tisto, kar se je po osamosvojitvi začelo kot obetavna pot v svobodno družbo, je že dolgo ujeta v začaranem krogu monopolov – političnih, gospodarskih, medijskih in sodnih.

Slovenija je leta 1991 razglasila neodvisnost in s tem simbolično prekinila z jugoslovanskim komunističnim sistemom. A ključna napaka tranzicije je bila, da prekinitev ni bila dejanska, ampak zgolj institucionalna. Vsebinska preobrazba družbe, ki bi pomenila zamenjavo elit, odpravo političnega monopola in oblikovanje resnično svobodnega trga ter pluralnega medijskega prostora, se ni zgodila.

Danes slovensko gospodarstvo v veliki meri še vedno obvladuje država ali z njo tesno povezani posamezniki in podjetja, kjer kadrovanje poteka po političnih ključih. Primer iranskega pranja denarja prek državne banke NLB ali podjetje predsednika vlade, ki kljub razkritjem posluje z državo, nista izjema, sta simptom.

V pravosodju velja podobna zgodba. Namesto neodvisnega sodstva imamo institucijo, ki v očeh mnogih deluje kot podaljšek politične elite. Trajni mandati, pomanjkanje lustracije in selektivno preganjenje kaznivih dejanj vodijo v izgubo zaupanja državljanov. Podatek, da ima Slovenija daleč največ pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice glede na število prebivalcev, bi moral skrbeti vsakogar, ki mu je mar za vladavino prava.

Če v sodstvu in gospodarstvu vsaj obstaja vtis institucionalne distance, je v medijih situacija še bolj očitna. Povezanost medijskega prostora z določenimi političnimi in kapitalskimi krogi je tako močna, da o resnični pluralnosti pogosto ni mogoče govoriti. Kritična drža velja samo do takrat, ko je kritizirana “neprava” stran. V nasprotnem primeru sledi molk ali celo napad.

Zgovoren primer je politična podreditev RTV Slovenija, ki je z novelo zakona o RTVS zamenjala vodstvo in prevzela nadzor. Pri tem pa je politiki pomagalo tudi ustavno sodišče, ki o tem noče vsebinsko odločati, kar kaže na politizacijo najvišje sodne instance. Zloraba javnega medija kot političnega orodja ni le domači, ampak tudi evropski problem. Do zdaj je bila Evropa do tega zaskrbljujoče tiho.

Od leta 1992 Slovenijo dejansko vodi ista politična struktura, le z različnimi imeni. Vsake volitve prinesejo “nove obraze”, a ti služijo isti globoki strukturi, ki ohranja status quo. Desnosredinske stranke so v več kot treh desetletjih vladale le trikrat. Tako imenovana politična pluralnost je pogosto zgolj iluzija, resnična moč pa ostaja zacementirana.

Ta politični monopol se danes utrjuje tudi z zlorabo parlamentarnih postopkov. Vladna večina zlorablja svojo večino za utišanje opozicije, z omejevanjem razprav in celo z glasovanjem o odvzemu besede poslancem. To ni več stvar interpretacije, to je realnost slovenske demokracije, ki postaja orodje enoglasja.

Težave Slovenije so opozorilo za celotno EU, kako hitro lahko demokratične institucije postanejo zgolj orodje za ohranjanje starega reda in novega, ki je iz tega nastal. Resolucija št. 1096 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope že od leta 1996 opozarja na nevarnosti neuspele tranzicije, od korupcije do zlorabe sodstva. Slovenija danes uteleša skoraj vse te opozorilne znake.

Težave Slovenije so mikrokozmos nevarnosti, ki prežijo na evropsko demokracijo: monopolizacija, sistemske zlorabe, lažna pluralnost in medijska manipulacija. EU mora znati pogledati tudi vase in si priznati, da papirnata demokracija ni dovolj, če jo izpraznimo vsebine.

Pri včerajšnji misiji ne gre samo še za eno poročilo, ampak jasno sporočilo: vidimo, razumemo in nas skrbi. Sporočilo, da Evropa ne bo tiho, ko nekdo zavrača pogovor. Da bo branila pluralnost, vladavino prava in svobodo tudi znotraj svojih meja enako za vse svoje države članice.

Če bo to sporočilo slišano širše v evropskih strukturah, potem obisk evropskih poslancev v Sloveniji ne bo le simboličen. Bo začetek poti, ki jo je Slovenija predolgo hodila sama in trenutek, ko bo EU morala nehati uporabljati dvojna merila pri presojanju stanja demokracije in vladavine prava v svojih članicah.

Dominik Štrakl