"In pusti jih, naj pravijo vse. Ti kot nomad dobro veš. Da od besed do dejanj najdaljša je pot." Ana Soklič, Voda
Besede so besede, dejanja pa dejanja. Zakoni so besede, ravnanja po teh zakonih pa dejanja. Ocenjevati je potrebno sicer oboje, vendar pa na koncu odločajo le dejanja.
In res - najdaljša je pot od besed do dejanj.
Ekstremna suša, predvsem pa večletno zanemarjanje težkih, a odgovornih odločitev o novem zajetju pitne vode za slovensko Istro sta se letos izkazali za glavna krivca, da je nova Vlada Republike Slovenije tudi med poletjem nekako "delala" in ne le kadrovala. Z odločitvijo na dopisni seji konec julija je potrdila načrt zagotovitve interventnih prevozov vode za zagotovitev zadostnih količin pitne vode za oskrbo slovenske Istre. Interventne prevoze tako že slab mesec zagotavlja Slovenska vojska z razpoložljivimi sredstvi za prevoz vode, gasilske enote z avtocisternami in (ne boste verjeli!) celo zasebna podjetja.
Hvala Bogu, da je pitna voda zapisana v Ustavo RS - če ne bi neodvisni mediji kaj hitro pozvali ministra za okolje in prostor naj odstopi, saj zasebna podjetja niso bila izbrana na javnem razpisu, ki bi moral trajati vsaj en mesec. Kot so to mediji počeli v 1. valu izbruha takrat še neznanega koronavirusa, ko se je iskalo bližnjice po legalni poti, kako v Slovenijo dostaviti dovoljšno količino mask in predihovalnih naprav za reševanje življenj in izogibanju kolapsu zdravstvenega sistema.
Res, svoboda je, se ve.
Finančna sredstva za izvedbo aktivnosti so v ocenjeni vrednosti slabih 3 milijonov evrov, sprejeti vladni sklep pa velja do konca avgusta.
Do konca septembra oz. dokler ne bo obilnejših večdnevnih padavin, bo stroškov še mnogo več. In absolutno podpiram, da se namenijo vsa razpoložljiva sredstva, da imajo dostop do pitne vode prav vsi. Rižanski vodovod namreč potrebuje dnevno do 5000 m³ vode = 500 000 litrskih plastenk.
Zelo težko pa zagovarjam to, da je potrebno interventno reševati nekaj, kar je bilo lansko leto že sistemsko rešeno v zakonu o vodah. Ki pa je bil po mnenju Inštitut 8. marec et al. sicer "zakon proti pitni vodi".
Poglejmo si 3. člen Vizjakove novele, kjer je pisalo, da bodo večmilijonska sredstva iz Sklada za vode ne glede na sprejet proračun lahko zagotavljala nemoteno delo javnih gospodarskih služb, katerih glavna naloga je zagotoviti dostop do pitne vode.
Natančneje si naloge teh služb lahko preberete v 161. členu Zakona o vodah.
Tu izpostavljam glavno: javna služba mora po veljavni zakonodaji skrbeti za ohranjanje in uravnavanje vodnih, tako da se zagotovi količinska, časovna in prostorska razporeditev vode, ki je potrebna za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, obstoj vodnih in obvodnih ekosistemov in za izvajanje vodnih pravic.
Tako bi po uveljavljeni Vizjakovi noveli imeli vsako leto na voljo preko 15 milijonov evrov, kar bi bil tudi edino logičen in opravičljiv vir za reševanje akutnih situacij, kot je danes stanje v slovenski Istri.
A ker je zakon padel na referendumu, zdaj jemlje vlada sredstva Slovenski vojski in civilni zaščiti … Ker so tako želeli KUL-ovci in nevladniki, ki niso nikoli naslavljali "dejanj", ampak le manipulativne "besede"; štango pa so jim držali "neodvisni in objektivni mediji".
Prvotno objavljeno na Facebook strani poslanca.