Ta teden je ena izmed glavnih tem v Evropskem parlamentu nova medijska zakonodaja. Osnovo je pripravila Evropska komisija, predlog pa je bil v Evropskem parlamentu dopolnjen s številnimi spremembami, ki so posegle v prav vsak člen.
Gre za Uredbo, torej predpis, ki bo obvezujoč za vse države enako in ga ne bo treba posebej prenašati v slovenski pravni red. To je zelo pomembno dejstvo.
Kot vsak predpis tudi ta uredba ni idealna je pa izjemno močno orodje, ki bi lahko v nadaljevanju prineslo več prostora neodvisnim medijem, bolje zaščitilo novinarje, razgalilo nepregledno lastništvo medijev in preprečilo politično vmešavanje.
Uredba predvideva ustanovitev posebnega Evropskega odbora za medije, ki naj bi skrbel za spoštovanje vsega zapisanega. Načelno sicer nasprotujem ustanavljanju novih institucij, ker to prinaša več birokracije, pogosto pa se poraja tudi dvom v njihovo neodvisnost in strokovnost. Vendarle ocenjujem, da bo ta odbor odigral pozitivno vlogo. Če drugega ne, bo sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic, kar zagotavlja neko širino. Še bolj pomembno pa se mi zdi, da je nadzor umaknjen iz rok Evropske komisije. Na slovenskem primeru smo spoznali, da se na evropske birokrate, ki sedijo v Komisiji, ni za zanašati. Upajmo, da bo ta odbor bolj uravnotežen.
Naj izpostavim nekaj glavnih vsebin, ki jih prinaša uredba.
Zahtevana je popolna uredniška svoboda. Konkretno recimo je določeno, da mora biti postopek izbire vodstva transparenten, brez političnih vmešavanj, mandat vodstva pa je zaščiten do rednega izteka. Torej se nikakor ne more zgoditi to, kar se je zgodilo v Sloveniji, da bi pod neko pretvezo, ki se ji reče sprememba zakona, skrajšali mandate članov programskega sveta in direktorja.
Ponudniki medijskih storitev bodo morali zagotoviti popolno preglednost lastništva in ti podatki bodo morali biti na voljo tudi javnosti. Tako se ne bo moglo zgoditi, kot imamo to primer v Sloveniji, da je lastništvo zamegljeno, da obstajajo nedovoljene povezave, ki koncentrirajo medije v rokah enega dejanskega lastnika.
Javne institucije bodo morale objaviti podatke o tem, koliko sredstev namenjajo oglaševanju v posameznih medijih. To bo preprečilo prikrito financiranje in zagotovilo, da bodo sredstva razpršena med različne medije.
Bolj zaščiteni bodo tudi novinarji. Strogo prepovedano bo njihovo nadziranje, sledenje, skratka »špijonaža« z namenom njihovega blatenja, zastrahovanja in izsiljevanja. Tudi to se dogaja v Sloveniji, kar je javno razkrila tudi novinarka časopisa Delo.
Še nekaj pomembnih zahtev prinaša ta uredba, od poštenega merjenja spremljanja medijev, do odgovornosti spletnih platform.
Kot rečeno, nekaj pomislekov obstaja, vendar lahko na splošno ocenim, da je uredba še kako potrebna, najbrž za Slovenijo veliko bolj kot za kakšne druge države, za katere radi uporabimo izraz, da je pri njih demokracija bolj razvita. Zato sem ta zakon podprla in upam, da bo čim prej zaživel tudi v praksi in pometel z nepravilnostmi, ki se dogajajo pri nas.