Že nekaj mesecev se na družbenih omrežjih manipulira z različnimi seznami glasovanj evropskih poslancev Slovenske demokratske stranke, ki pripadajo in zagovarjajo načela in vrednote skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu. Med najbolj odmevne demagoške spletne kampanje proti poslancem SDS spadajo kampanje proti TTIP, za pravico do vode, afera VW, begunske kvote, za internetno nevtralnost, ipd. Takšne kampanje običajno temeljijo na nepoznavanju problematike, sistema glasovanja v Evropskem parlamentu ali pa namernem zavajanju javnosti.
Običajno se v Evropskem parlamentu glasuje o več resolucijah na isto temo, resolucije pa so si med seboj zelo podobne. Tako se lahko poslanca ali poslanko obtoži, da npr. ne podpira enakopravnosti med moškim in žensko, ker ni glasoval za resolucijo določene politične skupine, ki jo je parlament potrdil. Resnica pa običajno je, da je taisti poslanec glasoval za resolucijo svoje politične skupine, ki se prav tako v celoti zavzema za enakopravnost med spoloma, a je v drugih podrobnostih različna od potrjene resolucije. To je tipičen primer zavajanja javnosti, ki seveda ne more poznati podrobnosti glasovanja (paket glasovanja o eni resoluciji ali poročilu lahko zajema 200 posameznih glasovanj) niti podrobno ne pozna vsebine, ki jo poročilo ali resolucija naslavlja. Ker pa najbolj preproste trditve ali obsodbe tudi najbolj odmevajo, pa takšna kampanja hitro postane viralna in se po družbenih omrežjih razširi kot virus.
Evropska ljudska stranka je največja politična skupina v Evropskem parlamentu, z največ znanja, izkušnjami in jasno izdelanimi stališči. Redko se zgodi, da poslanci, ki tej skupini pripadajo, glasujejo v nasprotju z desno-sredinskimi stališči Evropske ljudske stranke. Ravno zaradi jasno izdelanih stališč je ELS oz. EPP stalno deležna napadov demagoške opozicije, ki ima običajno boljše ali pa lažje komunikacijsko izhodišče. Na drugi strani ima levica v Evropskem parlamentu večkrat neizdelana stališča. V Evropskem parlamentu so Socialni demokrati znani kot skupina, ki zadnji trenutek spremeni svoje stališče in prekrši večtedenski dogovor z ostalimi političnimi skupinami. Eden takšnih primerov je dolga saga o sistemu za izmenjavo podatkov o letalskih potnikih (PNR), ki je en ključnih ukrepov za boj proti terorizmu. Leva politična opcija v Evropskem parlamentu je dogovor zavirala zadnjih nekaj let, zdaj, po dvojnih brutalnih napadih na Evropo pa končno kaže, da bo prihodnji teden ta sistem potrjen. Kljub temu, da so socialisti s to blokado Evropo leta varnostno ogrožali, pa o tem ni pisal noben slovenski medij.
Najbolj odmevna in tudi finančno podprta je kampanja proti TTIPu oz. čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu. V Evropi in tudi Evropski uniji obstajajo sile, ki večino svojih naporov in resursov namenjajo kampanji proti sporazumu med EU in ZDA, čeprav številne strokovne in akademske študije tako v Evropi kot onkraj Atlantika dokazujejo, da bo EU s tem sporazumom veliko pridobila. Evropska komisija je razbila prav vse mite o TTIP, kot so nižji standardi, netransparentnost pogajanj, ipd. Komisarka Malmstrom zagotavlja, da TTIP ne bo znižal evropskih standardov, še posebej to velja na področju prehrane. S prostotrgovinskimi sporazumi se povečuje konkurenčnost, kupna moč državljanov in podjetij, izboljša kvaliteta storitev in produktov ter zmanjša brezposelnost. Prostotrgovinski sporazumi niso nič novega, so dejstvo in če EU ne bo dosegla dogovora z ZDA, ga lahko le-te dosežejo z npr. Kitajsko. V tem primeru pa se evropskemu gospodarstvu ne piše nič dobrega. Kljub tem dejstvom, lahko vsakodnevno po Twitterju, Facebooku, itn. beremo obtožbe na račun poslancev SDS, ki da so prodani velikim korporacijam, saj podpirajo TTIP, ki bo osiromašil slehernika.
Tudi namigovanja, da skupina ELS/EPP, katere članica je SDS, ne podpira pravice vseh državljanov do vode, je zavajajoča in manipulativna. Na plenarno zasedanje sta bili predloženi dve resoluciji, obe sta se jasno zavzeli za spoštovanje pravice vseh državljanov do vode in sanitarne ureditve. Poslanci SDS so podprli resolucijo skupin EPP in ECR, ki je bila kakovostnejša in poudarja, da so oskrba z vodo in sanitarne ureditev storitve v splošnem interesu in ne trgovsko blago. Potrebno je razlikovati med podelitvijo koncesije in privatizacijo. Nihče ne more trditi, da bo javna služba zagotovila večjo kvaliteto in nižjo ceno pitne vode za gospodinjstva, kot jih lahko zagotovi koncesionar, operater. Vprašanje, ali bo to izpeljala javna služba ali koncesionar, je manj pomembno od kakovosti usluge, katere končni odjemalec so državljani. Resolucija, ki so jo podprli evropski poslanci SDS tudi jasno navaja, da je treba upoštevati posebno naravo vodnih in sanitarnih storitev v vseh trgovinskih sporazumih, o katerih se pogaja EU. Ne zahteva pa popolne izključitve iz sporazumov, saj to ne bi koristilo EU državam, njihovim gospodarstvom in še manj državljanom.
Tudi pri begunskih kvotah so evropski poslanci iz vrst SDS sledili vrednotam Evropske ljudske stranke, ki se zavzema za pravičnejšo delitev bremena skupnega problema EU. Ko se je poročilo, ki je obravnavalo begunske kvote sprejemalo, je bila Slovenija v zelo negotovem položaju, saj ji je grozilo zaprtje avstrijske meje in vračanje migrantov z begunci. Če bi se te črne napovedi uresničile, bi bila Slovenija deležna masovne invazije migrantov, ki bi se ustavili prav v slovenskem žepu. Zato so (bile) kvote edino zagotovilo, da najslabši scenarij ne bi postal realnost. Kvote, ki bodo tudi del nove Dublinske uredbe, so v nacionalnem interesu Slovenije, ki ima ravno toliko morja in nič mornarice, da se ji v prihodnje lahko zgodi masovna invazija beguncev.