Naj danes v nas zatli kanček poguma in požrtvovalnosti Rudolfa Maistra
petek, 22. 11. 2019Morda je danes, ko miniva že 101. leto, odkar je Rudolf Maister brez čakanja na pomoč, za katero je sicer prosil takratne oblasti, pričel oblikovati podobo Slovenije, ki jo poznamo danes, pravi trenutek, da tudi v vsakem Slovencu in v vsaki Slovenki zaživi kanček njegovega poguma in požrtvovalnosti. Iz Maistrovem dejanja 23. novembra 1918, ko je s svojo vojsko razorožil Schutzwehr (belo–zeleno gardo) in s tem zagotovil, da je Maribor ostal del našega ozemlja, moramo izluščiti, da smo sami odgovorni za svoje pravice in dejanja. To dejanje je bilo »podlaga« za ostale akcije, s katerimi so Maistrovi vojaki Sloveniji priborili severno mejo od Radgone do Dravograda.
V pogumu in požrtvovalnosti, ki bi posnemala Maistrova dejanja, ni mišljena borba z orožjem, ampak borba z besedami in argumenti za naše lastne pravice. Besede in argumenti morajo biti osnovani na dokazih in podkrepljeni z njimi, sodbe na podlagi indicev pa nikoli niso dopustne in so nesprejemljive. Na takšen način je še kako pomembno, da se človek danes bori za svojo pravico na delovnem mestu, za socialne pravice, na sodišču, podjetnik za svoj produkt, saj le tako bo lahko ustvarjena ne le naša prihodnost ampak tudi prihodnost naših zanamcev.
Slovenci in Slovenke vse prepogosto pozabljamo, kaj vse so morali naši predhodniki storiti, da danes živimo v državi, ki je naša in nam nudi vso ugodje svobodnega življenja. Prepogosto pozabljamo, da so morali svojo »glavo na tnalu« za naše današnje ugodje nositi možje, kot so Anton Martin Slomšek, Janez Evangelist Krek, dr. Anton Korošec, Rudolf Maister, od katerih so »naloge« v novejši zgodovini prevzeli France Tomšič, aretirani v aferi JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić in Franci Zavrl), dr. Jože Pučnik, Ivan Oman in še mnogi drugi, ki so se še kako zavedali, da je zapuščina naše največje bogastvo.
Zaradi vsega naštetega se velikokrat pojavi vprašanje, ali je danes ob vseh aferah in malverzacijah nam posameznikom res tako vseeno, kaj bo z nami. Morda smo preveč umeščeni v cono udobja, ki je žal samo navidezna in nam tega udobja v dejanskem življenju sploh ne nudi. Zavedati se moramo, da tudi če smo mi še v trenutni coni udobja, lahko jutri naši zanamci tega privilegija več ne občutijo.
Vsak izmed nas se mora zato boriti, da bo na svoji življenjski poti dosegel pravice, ki mu pripadajo. Seveda se nam danes v razvitem svetu zaradi razuma na srečo ni potrebno za to boriti z orožjem, ampak morajo »orožje« postati besede, ki morajo biti podkrepljene z dejstvi in izrečene s spoštovanjem do našega nasprotnika. Zavedati se moramo, da tako kot je leta 1918 Maister z lastno iniciativo dejansko premikal meje, tako lahko tudi danes samo mi sami z lastno iniciativo premikamo navidezne meje.
Vsekakor si mi vsi ne zaslužimo, da se dnevno politika ukvarja z lastnimi aferami, ki jih v zadnjem času ni malo. Vse zgoraj navedene osebe, ki so ustvarjale naše današnje življenje, se vsekakor niso borile, da se bo vlada ukvarjala z zaposlovanjem svojih »ljubic« zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, morebitnim netransparentnim trošenjem evropskih sredstev in morebitno vpletenostjo aktualnih ministrov v afere, prav tako se niso borili za to, da bo minister v Sloveniji postal nekdo, ki niti ni slovenski državljan in ne ve, ali bi to sploh postal ali ne. Niso se borili, da bomo gradili megalomanske projekte, kot so TEŠ 6 ali drugi tir in bomo denar v banke dejansko »metali proč« zaradi netransparentnega vodenja teh ustanov.
Na vsa zgornja navajanja je odgovor popolnoma jasen. Za takšno državo se niso borili! Kajti zavedati se je potrebno, da so to vse dejanja, ki rušijo našo cono udobja in nam onemogočajo, da bi jo lahko zapustili našim zanamcem. Ravno zato sem na začetku izpostavila, da je danes pravi čas, da nam svetli trenutki naše zgodovine vlijejo moči in poguma, da se sami borimo zase. Naše pravice so naša dolžnost. Ne pustimo, da so nam kršene naše pravice na takšen ali drugačen način in ne izneverimo naših domoljubnih prednikov.
Zaradi tega naj 23. november v nas prebudi čut in premakne zavest, da se moramo sami boriti zase in tako se borimo za naše zanamce, ki jim bomo le tako lahko zapustili državo, ki si jo zaslužijo.
