Na koroškem plebiscitu izgubili velik del slovenskega narodnega ozemlja

Po koncu Velike vojne je bilo treba na novo zrisati zemljevid Evrope. Propadli so imperiji, zgodile so se globalne spremembe v ureditvi sveta in pojavili so se novi režimi. Razpad Avstro-Ogrske je prinesel veliko sprememb, ki so korenito posegle v vsakdanjik ljudi, tudi na Slovenskem.

V duhu pravice do samoodločbe narodov so se Slovenci začeli združevati in ustanovljena je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je hitro po ustanovitvi združila s Kraljevino Srbijo in nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Želja Države SHS je bila priključiti čim več narodnostnega ozemlja novoustanovljeni državi. Na severu meje je pod poveljem generala Rudolfa Maistra potekal boj za severno mejo. Maistrovi borci so bili uspešni v Mariboru, kjer so premagali nemško zeleno gardo, vendar jim žal ni pravočasno uspelo zasesti celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja na Koroškem.

Meja med Kraljevino Jugoslavijo in Avstrijo naj bi se določila na Pariški mirovni konferenci, toda nastal je spor glede določanja meje na Koroškem, kjer so južni del zasegle jugoslovanske čete. Nastalo situacijo so reševali s plebiscitom, ki pa so ga določile antantne sile, seveda zelo subjektivno in v veliko škodo slovenskemu narodu. Posebne komisije, ki bi naj bile nepristranske, so določile, da bo plebiscit potekal v dveh conah, in sicer v coni A in coni B. Komisije so se strinjale, da v kolikor bi se ljudje v coni A odločili za Jugoslavijo, bi se nato glasovalo še v coni B, v nasprotnem primeru pa glasovanje v coni B sploh ne bi bilo opravljeno. »Nevtralna« plebiscitna komisija je vidno služila avstrijsko-italijanskim koristim in pripomogla k temu, da se je zgodila nacionalna tragedija, zaradi katere v coni B sploh ni prišlo do glasovanja. Namreč kar 59,04 % udeležencev plebiscita se je v coni A odločilo za Avstrijo in ne takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Razlogov, ki so privedli do tragične plebiscitarne odločitve in izgube velikega dela slovenskega ozemlja, je več: cerkveni, politični, ekonomski, vpliv tujih sil in še kaj.

Veliko nacionalno tragedijo na Koroškem so dopustili tudi takratni domači politiki, ki niso prepoznali teže plebiscita in so se bolj kot z lastnim narodom, ukvarjali z jugoslovanskimi veleidejami. Denar namenjen za propagando plebiscita se je poneveril za nekatere unitarne interese in zdi se, da je bilo morda nekaterim premalo mar, da Koroška in koroški živelj ostaneta del matice.

Koroška je bila v 19. stoletju središče slovenskega prebujanja. Stoletja prej je na območju Koroške nastala najverjetneje najstarejša slovanska državna tvorba, Karantanija. Znano je, da so karantanske kneze, kasneje koroške vojvode ustoličevali tudi v slovenskem jeziku in na knežjem kamnu, ki ga kot simbol slovenstva še danes vidimo na slovenskem evrskem kovancu za 2 centa. Po ustoličevanju na kamnu, se je obred nadaljeval v cerkvi Gospe Svete, najstarejši cerkvi na slovenskem narodnostnem ozemlju.

Narodna zavednost, ki je tlela v tamkajšnjih ljudeh in zaradi katere so tudi po plebiscitu leta 1920 razočarani dvajset-tisoči protestirali v Ljubljani, je bila povsem v nasprotju z idejo velike Jugoslavije, ki so jo forsirali nekateri takratni politiki. Močna domoljubna zavest pač ni bila v prid takratnim oblastnikom, kar se dogaja še danes. Ljubezen do domovine se želi zatreti in prikazati kot nekaj negativnega. Medtem pa se leva politična oblast s pogledom ozira nazaj v preteklost in na javnih prireditvah čisla totalitarni režim, ob tem pa pozablja na Slovenke in Slovence. Še naprej se vzdržujejo interesi omrežij iz starega sistema, kar hromi razvoj Slovenije in pušča za sabo razočarane ljudi.

Izgubo Koroške so ljudje spremljali z ogromno žalostjo in plebiscit označili kot veliko narodno katastrofo. Toda domovinske zavesti se ne da zatreti, niti ubiti. Domovinska zavest traja večno, medtem ko je spomin na takratne oblastnike in politične veljake, ki so dopustili tragedijo koroškega plebiscita, obdan z grenkobo izgube ozemlja in ljudi. Ne dopustimo, da se bodo naši zanamci z grenkobo spominjali nekaterih dogodkov naše sedanjosti in z ljubeznijo do domovine poskusimo preprečiti še kakšen »koroški plebiscit«.