Mediji, politične elite in obrisi prihodnje medijske krajine

Moje uvodno izhodišče je, da v slovenskem primeru mediji v dobršnem delu niso postali varuhi demokracije, temveč prej akterji njenega razpada in zaščitniki staro-novih elit. Znano je, da so bili mediji v totalitarnih režimih voljni uslužbenci vladajoče nomenklature. Pravzaprav so bili eden od temeljnih stebrov oblasti. Novinarji, še posebej tisti, ki so se ukvarjali s političnimi dogodki in procesi, so morali biti, kot je bilo popolnoma jasno v nekdanji Jugoslaviji, t. i. preverjeni kadri, moralno in politično primerni za svoje delo.

Seveda popolnega nadzora nad vsemi mediji in novinarji ni moglo biti, tako da so občasno zablesteli kakšni »samostojni jezdeci«, dokler niso bili kaznovani ali kako drugače preganjani. No, vsaj v Sloveniji se je v osemdesetih letih medijski prostor začel postopoma odpirati, čeprav bolj nadzorovano, kot se običajno misli.

Hlapčevski položaj medijev in novinarjev nekoč in danes

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Evropi zgodil prelom s komunizmom in začetek demokratične tranzicije. Da bi laže osmislili slovenski (kot kaže, precej neuspešen) prehod v demokracijo, si prikličimo na pomoč dva znana raziskovalca teh procesov: Samuela P. Huntingtona in Juana Linza. Razlikovala sta med tremi glavnimi vrstami prehoda: prvič, transfomacija, ki predvideva, da spremembe vodijo stare elite; drugič, zamenjava ali ruptura, ki pomeni, da je v celoti akter sprememb nova elita, in tretjič, »transplacement« ali zmes, ki predvideva sodelovanje obeh elit ob prehodu iz totalitarne v demokratično ureditev.  

Kakorkoli že, v Sloveniji ni bilo čisto rupture ali zamenjave, saj ni bilo niti lustracije. Premalo elit je bilo zamenjanih v različnih podsistemih družbe. Za rupturo oziroma uspešno tranzicijo bi moral biti izpolnjen en pogoj, to je temeljito kroženje oziroma cirkulacija elit, ki v bistvu ne pomeni radikalne zamenjave vseh vodilnih ljudi, vendarle vsaj do te mere, da stare elite ne bi ogrozile demokratičnih sprememb. Toda glede na raziskavo profesorja dr. Franeta Adama z Univerze v Ljubljani je pri nas 80 odstotkov elit tedaj ohranilo svoj položaj.

Teh, ki so pri nas ostali na pozicijah – in ti so predstavljali ogromno večino – spremembe niso zanimale. Zavzemali so se za status quo ter za ohranitev svojih privilegijev in moči, ki so jo zagotavljali ohranjeni položaji. Nova politična elita je v glavnem prevzela le bolj izpostavljene politične funkcije, na drugih področjih pa ni prevzela vajeti v svoje roke; ne v gospodarstvu, ne v pravosodju, ne v šolstvu. Tudi v medijskem sistemu ne.

Vendar paje ob koncu totalitarnega sistema in v začetku demokratičnega prehoda bilo nekaj medijev, ki so igrali podporno in pozitivno vlogo v tem procesu (Nova revija, Mladina, Radio Študent in drugi). Nova revija je celo objavila zgodnjo politično platformo nastajajočih demokratičnih sil leta 1987 in so jo takoj silovito napadli po vsej Jugoslaviji kot nacionalistično in razbijalko skupne države.

Medtem so uveljavljeni mediji, to so bili veliki državno financirani časopisi, državna radio in televizija, odločno in temeljito podprli staro komunistično elito, ki je trdila – v začetku t. i. slovenske pomladi -, da ne bo nikoli delila svoje moči. Pred prvimi svobodnimi volitvami leta 1990 je voditelj Demosa Jože Pučnik vprašal visokega komunističnega funkcionarja Jožeta Smoleta, ali bi lahko dobili nekaj več prostora v časopisih. Smole ga je brezkompromisno zavrnil z odgovorom, da mediji ostajajo »naši«.

Kasneje, kmalu po političnih spremembah, so dominantni mediji svojo ideološko in politično zvestobo starim političnim elitam izkazovali s sistematičnimi napadi na nove demokratične politične stranke (t. i. kritika »partitokracije«). Napadali in smešili so izvoljene člane parlamenta, predvsem Demosove, ki naj bi bili po poročanju medijev »pokvarjeni in nekompetentni« itd. Vse to je bila posledica dejstva, da je stara nomenklatura privatizirala večino medijev in ohranila odločilni vpliv na državne, ali kot jih nekateri imenujejo, »javne« medije.

Ocenjujem torej, da se je takšna drža dominantnih medijev ohranila vse do danes. Še pred nekaj leti je 571 novinarjev v mednarodni javnosti v posebnem protestnem pismu odkrito napadlo vlado desnega centra in nekritično podprlo levico. Pismo so podpisali celo novinarji otroških revij. Protest se je izjalovil, še posebej ko se je izkazalo, d aje bil indeks medijske svobode pod desnosredinsko vlado v Sloveniji bistveno višji kot sicer.

Stara kapitalsko-politična omrežja so vselej skrbno pazila, da se na desni sredini, to je onstran političnega in interesnega polja tranzicijske levice, ne razvije konkurenčen medijski prostor. Če se je pojavil kak obetajoč medij, so med drugim poskrbeli za to, da ni bilo oglaševalskega denarja in mediji so klavrno propadali. Spomnimo se samo usode Slovenca, ki mu je milostni »stečajni« strel namenil celo eden od Mladininih novinarjev … So bili tudi nekateri mediji, ki so jih kapitalsko prevzeli, sčasoma preusmerili uredniško politiko in jih nato preprosto likvidirali. Mimogrede naj omenim dvajsetletno jubilantko Demokracijo, ki uspešno kljubuje razmeram predvsem zaradi tega, ker ima stabilno bralstvo in dobro vodeno uredniško politiko.

Dandanes torej stare elite obvladujejo dominantne medije preko treh vzvodov: prvič z lastništvom, drugič, glede na to, da stara omrežja obvladujejo tudi dobršen del gospodarstva, s selektivnim oglaševanjem, in tretjič, z ustrezno zakonodajo, ki ščiti monopol državnega radia in televizije.

Ker so stare elite proti odprti družbi, se na njena načela opirajo tudi dominantni mediji. V pretežni meri so bili doslej proti reformam, evroskeptični ali celo evrofobični, kot kaže primer evropskih volitev leta 2014.

Prednosti in pasti novih medijskih možnosti

Čeprav so bili v Sloveniji tradicionalni dominantni mediji v formalnem smislu precej razširjeni, lahko danes zaznavamo jasne znake njihovega zatona, ki se kažejo v, prvič, nizkem zaupanju javnosti, drugič, v vse manjšem deležu gledanosti/berljivosti/poslušanosti (nujna posledica tega dejstva je padec naklad in naročnikov) in tretjič, v nizkem indeksu svobode medijev, kot kažejo zunanje neodvisne ocene, s čimer dodatno izgubljajo notranjo legitimnost in prepričljivost.

Janez Janša je na samem začetku tranzicije govoril o labodjem spevu starih medijskih struktur in praks. To je bilo normalno pričakovanje, če bi tranzicija v Sloveniji ubrala pravo pot. Ce bi se gospodarstvo in bančni sistem osvobodila svojih političnih spon, bi stara politika imela manj možnosti pri graditvi svojega medijskega imperija in medijska krajina bi se postopoma normalizirala, se pravi pluralizirala. Ti časi nezadržno prihajajo, čeprav v Sloveniji prepočasi.

K optimizmu pa nas navdajajo nove razmere v medijskem svetu, ki se tudi vse bolj globalizira. Prišli so in prihajajo novi in novi družabni mediji, ki v temelju rahljajo klasični medijski prostor in koncept, ki temelji na odnosu producent-recipient, se pravi na odnosu med tistim, ki ustvarja medijsko sporočilo, in tistim, ki ga nebogljeno sprejema. Z vzponom novih medijskih praks lahko postane medij vsak od nas! Torej: človek-medij! Nič več nismo nemi sprejemniki medijskih sporočil, saj lahko v svet informacij tudi sami dejavno posežemo. To je element demokratizacije in to je hud udarec vsakršnim medijskim monopolom in elitam!

Kakor vsaka stvar ima tudi ta svoje omejitve. Nov, nestrukturiran medijski svet, ki ga soustvarjajo uporabniki novih družabnih omrežij, bi moral temeljiti na enakih etičnih postulatih, kot (bi moral biti) stari, klasični medijski prostor. Stremeti bi moral k informiranju na temelju resnice in pri tem spoštovati dostojanstvo ljudi, o katerih se poroča in katerim se poroča. V nasprotnem primeru se dogodi podobno, kot če bi v peskovnik dali pravo strelno orožje otrokom, ki bi nato igraje in nevedoč streljali vsevprek in vsepočez. Uporaba učinkovitega medijskega orožja, to je sodobnih družabnih omrežij, zato zahteva in predpostavlja določeno raven poslovne etike oziroma medijske kulture. Če ne bo tako, bo na koncu edini njihov donesek poenostavitev brezkompromisnih »volčjih« spopadov, medtem ko bo osrednje, lahko bi rekli zgodovinsko poslanstvo novih družabnih medijev, tj. osvoboditev/sprostitev medijske krajine, ostalo le pobožna želja.

(Avtorica je prispevek predstavila junija 2016 na mednarodnem simpoziju Mediji, varuhi demokracije? Inštituta dr. JožetaPučnika in Centra Wilfrieda Martensa za evropske študije.)

Objavljeno v tedniku Demokracija, 11. avgusta 2016