Manipulacije glede števila brezposelnih

Po podatkih, ki jih objavlja Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije, se število brezposelnih že nekaj časa giblje okoli 100 tisoč. Res je, to je precej manj kot pred leti, ko smo prišli že do številke 150 tisoč, ampak tudi precej več kot v času prve vlade Janeza Janše, ko se je številka vrtela okoli 60 tisoč. Kako bi torej razložili sedanje stanje? Dobro? Slabo? Odvisno, iz katerega zornega kota pogledamo, kajne.

Tudi če gledamo s tiste plati, ki prikazuje stanje kot dobro, ta občutek splahni, takoj ko številke pogledamo podrobneje. Enačbe se nikakor ne izidejo. Seveda ne, kajti obstaja več evidenc, ki se vodijo po različnih metodologijah. Poleg tega vsebujejo različne podatke, ki med seboj niso primerljivi. Nekje manjkajo eni, nekje drugi, veliko je podvajanja, kakšne zanimive informacije pa ostanejo namenoma skrite. Manipulacija je tako relativno preprosta. Zato vladni predstavniki v svojih nastopih lahko navajajo številke iz tiste evidence, kjer podatki kažejo boljše stanje. Ker si vlada kot uspeh razlaga, da če se število brezposelnih zmanjša, bo seveda naredila vse, da bo do tega prišlo. Če je treba, tudi s statistično telovadbo, z vključevanjem brezposelnih v razne programe, ki so popolnoma neučinkoviti, s spremembo metodologij in podobnimi prijemi. Podatki o brezposelnosti, ki jih prikazuje vlada, niso popolni, zato jim ni mogoče verjeti.

Kljub velikemu poudarku, ki je namenjen številki o brezposelnosti, je za blaginjo države veliko pomembnejša zaposlenost. Predvsem zaposlenost v gospodarstvu. Ta podatek zasledimo le redko. Najbrž zato, ker je izjemno skrb zbujajoč. V zadnjem desetletju zaposlenost v gospodarstvu pada. Povečuje pa se v javnem sektorju in med samostojnimi podjetniki. Glede zaposlovanja v javnem sektorju ne bi izgubljali besed, morda le to, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot v gospodarstvu, da je zaposlitev v javnem sektorju veliko varnejša in da je javni sektor v Sloveniji izrazito prevelik.

Povečanje števila samozaposlenih seveda ne pomeni, da se Slovenija spreminja v državo, kjer spodbujamo podjetništvo, ampak prej v državo, kjer spodbujamo prekarne zaposlitve. Z vidika zakona o delovnih razmerjih je namreč popolnoma jasno, kaj in kdaj se šteje, da nastopijo pogoji za delovno razmerje. Siljenje ljudi, da si uredijo status samostojnega podjetnika, potem pa delajo za enega naročnika, je seveda daleč od določb zakona. Pristojno ministrstvo to ve, inšpektorat za delo tudi, ampak zgodi se nič. Celo nasprotno. Ministrstvo je z dodeljevanjem subvencij za samozaposlovanje celo spodbujalo takšne zaposlitve, delodajalcem pa gleda skozi prste. Subvencije lahko naredijo več škode kot koristi, če se ne podeljujejo zelo skrbno in če niso izjemno dobro načrtovane.

V ozadju delovanja aktualne vlade in še posebej aktualne ministrice je zgrešena logika, da je država tista, ki najbolje ve, kaj je dobro za gospodarstvo. Po tej logiki so davki v državi visoki, nato pa jih država v obliki subvencij razdeljuje nazaj ljudem in gospodarstvu. Država naj se le izjemoma vmešava v odločitve ljudi in podjetij, raje naj poskrbi za to, da bodo živeli in poslovali čim laže.

Brezposelni ne najdejo zaposlitve, delodajalci pa ne ljudi, ki bi jih lahko zaposlili. Je to normalno? Ne, ampak takšni primeri so zelo pogosti. Tudi dolgotrajno brezposelni kot ena najbolj kritičnih skupin brezposelnih, imajo ta problem. So nezaposljivi, pa ne le zaradi starosti, ampak predvsem zaradi tega, ker so usposobljeni za poklice, po katerih na trgu ni nobenega povpraševanja. Problem neskladja med ponudbo in povpraševanjem ima svoj izvirni greh v izobraževanju. Šolski sistem je namreč tisti, ki pripravlja mlade za vstop na trg dela. Žal se še vedno dogaja, da izobražuje ljudi za poklice, za katere se vnaprej ve, da so težko zaposljivi.

A vrnimo se nazaj k podatkom, s katerimi se postavlja vlada, in kreativni statistiki v povezavi z brezposelnostjo in zaposlenostjo. Zanimiv bi bil odgovor vlade na vprašanje, v katero evidenco spada mlada Slovenka, ki študira v ZDA. Ali vlada sploh ve, koliko je takšnih? Jih morda sploh ne vodi nikjer, ker se jim je preprosto odpovedala? Koliko ljudi se dnevno vozi na delo v tujino? Koliko mladih je navidezno vpisanih na univerze, vendar le zato, ker potrebujejo status študenta, da lahko delajo v prekarnih zaposlitvah? Koliko tistih, ki jih je država s subvencijami pahnila v samozaposlitev, je danes res uspešnih podjetnikov in koliko od njih se komaj preživlja iz dneva v dan? Kam so uvrščeni državljani in rezidenti Slovenije, ki so v aktivni delovni dobi, ne študirajo, niso zaposleni v Sloveniji in niso prijavljeni na zavodu? Se z njimi kdo ukvarja? Žalostno je, da vlada te podatke skriva, še bolj žalostno pa bi bilo, če jih sploh ne bi imela, kajti to bi pomenilo, da sploh ne ve, kakšno je stanje v državi.

 

Kolumna je bila prvotno objavljena v tedniku Demokracija, 9. marca 2017.

 
PREDLAGAJ POSLANSKO VPRAŠANJE
Ste opazili problem, ki bi se mu vlada morala posvetiti?

Preverite, vprašajte, predlagajte.