“Gre za prenos praks drugih članic EU, npr. Francije, skandinavskih držav ipd. Prav nobenega razloga ni, da preverjenih rešitev z dokazano pozitivnimi učinki ne bi uvedli tudi v naš pravni red.”
To je, kot je zapisano na Facebook profilu Levice, dejal prvi mož stranke Luka Mesec. Govora je bilo o njihovem predlogu zakona o obvezni udeležbi delavcev pri dobičku. Pustimo tokrat ob strani, da je zakonska prisila lastnikov podjetij, da ne razpolagajo prosto s svojim dobičkom, groba kršitev človekovih pravic in hud poseg v zasebno lastnino, ampak zanimive so države, ki jih Mesec omenja.
Najprej Francija. Država galskega petelina ima ekonomijo, ki je daleč od tega, da bi bila po željah demokratičnih socialistov. Emmanuel Macron, zaradi katerega so po lanski predsedniški zmagi nad Marine Le Pen tudi slovenski levičarji doživljali multiple orgazme, čeprav ni povsem jasno, zakaj, pa utegne državo popeljati še dlje od njihove končne rešitve – socializma. Poglejmo denimo nekatere njihove rešitve glede delovne zakonodaje, ki so že uzakonjene ali pa utegnejo biti zelo kmalu.
Sindikati so s škodljivimi zahtevami na stranskem tiru
V Franciji kmalu ne bo delavskih svetov. Do zdaj je veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za varnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec. Tudi odpuščanje delavcev bo lažje. Delovna sodišča so lahko množična odpuščanja preprečila, če je bilo francosko podjetje na globalni ravni uspešno. Po novem bodo presojala samo uspešnost v Franciji. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Sindikati so v Franciji s svojimi škodljivimi zahtevami že bolj ali manj na stranskem tiru. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve lahko pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, koliko ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko dobi delavec, če je neupravičeno odpuščen. Ker te smernice niso obvezne, se je običajno dodajalo, da so bile delavcem prisojene velike odškodnine. Po novem bo določena konkretna lestvica nadomestil, ki bodo veliko manjša. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec. V Franciji je največ zaposlitev za določen čas in tako imenovanega prekarnega dela. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Švedska nima nobene zveze s socializmom
Luka Mesec je omenjal tudi skandinavske države. Oglejmo si Švedsko, ki jo za primer, da “socializem lahko deluje”, dajejo celo slovenski sindikati. No, Švedi, če odmislimo težave z multikulturnostjo, imajo to srečo, da njihovi sodobni socialdemokrati razumejo ekonomijo. Zato je razlik v ekonomiji med levico in desnico relativno malo, še posebej po socialističnem eksperimentu Tagea Erlanderja in Olofa Palmeja, ki sta to skandinavsko državo pripeljala na rob bankrota: Švedska, ki je bila leta 1970 za četrtino bogatejša od povprečja držav OECD, se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja izenačila s povprečjem; nekoč četrta najbogatejša država na svetu je nazadovala na 14. mesto; v tem skrajno socialističnem obdobju v zasebnem sektorju ni bilo ustvarjeno niti eno (neto) delovno mesto; do leta 2000 je bila samo ena izmed 50 največjih švedskih družb ustanovljena po letu 1970.
Švedi so imeli to srečo, da je socialistični škodljivec Palme leta 1986 umrl. No, resnici na ljubo so ga ubili, ampak to ne spremeni dejstva, da je Švedska po njegovi smrti gospodarsko okrevala, saj so visoke davčne stopnje in velika javna poraba padle na povprečno evropsko raven. Švedska ima sicer še vedno visoko stopnjo socialne zaščite, a tisto, kar so njihovi socialisti (za razliko od drugih) dojeli, je: ali imaš veliko socialno državo ali imaš bogate, ki vse to plačujejo, obojega pač ne moreš imeti. Kaj je torej Švedska danes?
Biti danes kot Švedska, pomeni več deregulacije. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni imeti “neoliberalni” sistem vavčerjev v šolstvu. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni imeti delno privatiziran pokojninski sistem. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni biti brez klasičnega davka na nepremičnine in dediščino. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni imeti relativno nizke stopnje davka na dohodek. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni zasebnim podjetjem omogočiti, da zagotavljajo javne storitve. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni videti prihodnost v jedrski energiji. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Biti danes kot Švedska, pomeni razmišljati o mejni stopnji davka. Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
In končno, biti danes kot Švedska, pomeni, da na vprašanje kontinuiranih raziskav, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice, staroselci (pravi Švedi) vedno znova odgovarjajo: “Nikoli, takih okoliščin ni.” Ne verjamem, da je imel to v mislih Luka Mesec.
Ampak, kako je že rekel? Takole: “Prav nobenega razloga ni, da preverjenih rešitev z dokazano pozitivnimi učinki ne bi uvedli tudi v naš pravni red.”