Lepo je biti premožen sindikalist

Pred kratkim smo v Financah brali o premožnih sindikatih in dobro plačanih sindikalnih vodij. Med drugim tudi: Štrukljev SVIZ verjame kapitalu in je med največjimi delničarji Krke; Štrukelj kralj po prihodkih in premoženju; največji in najpremožnejši sindikat ostaja SVIZ Branimirja Štruklja … V majskem Reporterju pa smo prebrali tudi, da je povprečna bruto plača v SVIZ 2690 evrov, povprečna bruto plača v izobraževanju pa dobrih 1647 evrov. Ob teh podatkih lahko človek le vzklikne, kako lepo je biti sindikalist, predvsem šef sindikata.

Če že nismo presenečeni nad bogastvom nekaterih sindikatov in njihovih vodij pa se moramo vprašati o dvojni morali le–teh. Znano namreč je, da je Branimir Štrukelj simpatizer Združene levice (celo kandidiral je za evropskega poslanca), ki se na ves glas bori proti kapitalizmu, kapitalu, bogatašem, in znano je tudi, da ta stranka želi ponovno vpeljati socializem, zelo radi pa se nekateri njihovi poslanci zgledujejo po npr. Venezueli, kjer, kot v zadnjem času beremo, primanjkuje najosnovnejših življenjskih potrebščin, kot je toaletni papir. Imamo še kaj zgodovinskega spomina na čase bivše države, ko smo doživljali podobne stvari?! Še več, glavni tajnik učiteljskega sindikata je vedno v prvih bojnih vrstah, ko se je potrebno boriti proti manj kot enemu odstotku zasebnega osnovnega in srednjega šolstva, ostro nasprotuje tudi odločbi ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da je potrebno eno zasebno osnovno šolo namesto 85 % financirati 100 % itd.

Kaj naj rečem drugega, kot da gre hudo dvojno moralo, pesek v oči učiteljem, ki se ob Štrukljevih  retoričnih sposobnostih zadovoljijo le z drobtinicami z bogatinove mize. Si politik, ki s pridigarskim slogom trosiš na okoli besede o grdih kapitalistih, nesprejemljivih zasebnih šolah …, sam pa seveda delaš čisto drugače. In ker se naše učiteljice in učitelji očitno zadovoljijo z malenkostmi, lahko kot sindikalni vodja vse to dobro unovčiš. Tu gre za dvojno moralo, nekako tako, kot smo pred volitvami poslušali sedanjo poslanko Združene levice Violeto Tomič, da je potrebno dati poslance na minimalce, sedaj pa, ko je poslanka, ne želi o tem ničesar več slišati. Kako naj torej verjamemo bogatinom, ki govorijo eno, delajo pa čisto nekaj drugega?!