»Krivolovec« ali »švercar« Zoran Janković in »vsegliharji«

Politična zgodba Zorana Jankovića je po tem, ko mu ni uspelo »prihvatizirati« najboljšega soseda Mercatorja, več ali manj znana vsem. Podal se je na lokalne volitve in postal župan najlepšega mesta na svetu. Volivce je bilo pač lažje pretentati kot vlado Janeza Janše, ki mu je preprečila »prihvatizacijo« najboljšega soseda.

 

To pa še ni vse … Leta 2011 je Milan Kučan kot prvi in glavni stric iz ozadja sklical levo ideološko procesijo in z njo odkorakal na sedež ljubljanske mestne občine. Jankovića je tam »poprosil« (beri: določil), da naj ustanovi politično stranko in zmaga na volitvah. Želja prvega strica iz ozadja je bila, seveda, uresničena. Janković je zmagal na državnozborskih volitvah, a vlade ni uspel sestaviti, saj ni znal šteti do števila 46. Je pa jasno povedal, da ga mesto poslanca ali kaj temu podobnega sploh ne zanima, z izjemo funkcije predsednika vlade. Ampak mu je spodletelo … In uspešno je, seveda, ponovno prepričal prebivalce najlepšega mesta na svetu, da so ga vzeli nazaj za svojega župana, medtem ko so mu volivci na državni ravni leta 2014 pokazali vrata iz slovenske državne politike.

 

Toda Zoran Janković se ne da. Njegove državne ambicije so se ponovno prebudile prav te dni, tik pred državnimi volitvami. Najprej je napovedoval, da bo šel na volitve le zato, da prepreči zmago Janeza Janše. Ne vem, kaj se je zgodilo, več ali manj pa je jasno, zakaj ni oddal svoje kandidature in kandidature svoje prosule in s strani volivcev iz parlamenta pregnane Pozitivne Slovenije. Seveda, v parlament sploh ne bi prišli.

 

Toda današnja napoved nekega sporazuma med Jankovićem in Erjavcem, ki naj bi se povezala zato, da preprečita zmago Janezu Janši, pove veliko več, kot si lahko mislimo, še zlasti v luči dveh predhodnih novic starih komaj nekaj tednov. Janković se je očitno že pred nekaj meseci odločil, da želi postati predsednik vlade in to brez da bi šel na volitve. Najprej se je sestajal s Cerarjem, seveda, sta se pogovarjala o »mogočem sodelovanju«, sledilo je sestajanje z Židanom, tudi tukaj je šlo za »možnosti sodelovanja«, seveda, proti Janezu Janši. Ko pa sta obe »možnosti sodelovanja« padli v vodi, je Janković ob podpori dominantnih medijev našel še zadnjega v vrsti možnih kandidatov za »sodelovanje«, in sicer Erjavca. Kakšno bo to »sodelovanje«, bomo šele videli. Je pa zanimivo, da vsaj javno ne vemo nič o možnih do/pogovorih Jankovića in Šarca. Tudi ti so lahko bili, a vsaj javno tega ne vemo.

 

Iz vsega tega lahko zaključimo le eno: Janković dela vse, da bi postal predsednik vlade, brez da bi pred tem sploh šel s svojo stranko na volitve! Tak scenarij je v našem ustavno-pravnem redu povsem mogoč, edini ki ga lahko preprečijo, so volivci. Ravno ti so tisti, ki lahko tovrstne »vsegliharje«, »krivolovce« ali »švercarje« tipa Zoran Janković, še bolj pa njegove »sodelavce« na volitvah pošljejo tja, kamor jim je mesto … Na smetišče politične zgodovine.