Ko prisegamo na ustavne sodnike in ko jih pljuvamo

Kdo je nas, upokojence, napetnajstil?

Spoštovani bralec, tokrat pišem ta komentar v nekoliko sarkastično-hudomušnem slogu. Bo lažje prebavljivo.

So se namreč nekoč zmenili v vladi, da bodo za kakih deset let uvedli prostovoljno varčevanje za tiste, ki se bodo upokojili in od tega tudi kaj imeli. Lepo. Naš bodoči upokojenec je v zato namenjen račun redno nakazoval zapovedan mesečni obrok v prepričanju, da si bo tako pridobil pravico do pokojnine po desetih letih. Ampak po nekaj letih je spet v sedlu vrla, socialna in sploh oh – oh leva vlada, ki pa se je tokrat odločila, da se je prejšnja zmotila v oceni in je treba sedaj nemudoma popraviti dogovor v smeri, da za privarčevano vsoto novopečeni upokojenec dobi polovično priznan dodatek in to kasneje, ne po desetih dogovorjenih letih. Ali pa sploh nič. In že plačani zneski torej ne pomenijo ničesar, socialna ali pa socialistična aktualna vlada pa uredi zadevo za nazaj oziroma retroaktivno, kot temu strokovno pravijo, in pohodi že pridobljene pravice. In jo pohodi tudi ustavni pravnik in državnozborski ex svetovalec Cerar. In to z  odprtimi očmi.

In nič se ne zgodi v prid upokojenstvu

In »naše« ustavno sodišče sklene, da je taka ureditev (predpis) v skladu z »našo« ustavo, kar pomeni, da je razlikovanje med delovno dobo, pridobljeno s plačilom obveznih prispevkov in tisto pridobljeno s prostovoljnim plačevanjem prispevkov, v redu. Torej ni eno in isto.

A niti slučajno ne odloča, ali je to pravično. In tako velja, da je pogoj za starostno upokojitev pred 65. letom določena delovna doba brez dokupa in tisti, ki so prostovoljno plačevali prispevke, morajo delati vsaj pet let dlje. Ja seveda, lahko pa se kajpada upokojijo predčasno in životarijo s kakšnimi 18 odstotki nižjo pokojnino. Do smrti!  In tako varuh »naše« ustave potepta že pridobljene pravice in hvala Bogu končno nehote potrdi, da so slovenske leve vlade asocialne! Toliko o ustavnem sodišču kot varuhu demokracije in ustavnosti in posredno opeharjenih upokojencih.

Argumentacija ustavnega sodišča, ki to ni

Pokojnina da se naj odmeri novopečenemu upokojencu šele tedaj, ko bo izpolnil pogoj za upokojitev. Pravijo. Torej pravice upokojencem niso bile kršene, saj jih še niso mogli uveljavljati, ker še niso bili dejansko upokojeni v obdobju, ko so prostovoljno plačevali v sklad. Predpis po tolmačenju in razumevanju ustavnega sodišča pridobljenih pravic ni spremenil, temveč le tiste pričakovane. Kako za vraga v tem konkretnem primeru lahko spremeniš pričakovane pravice, je malokateremu našemu povprečnežu in nepravniku jasno; saj niti ne ve ali jih bo dočakal. Kako se lahko torej spremenijo?

Ampak ustavno sodišče je pozabilo presojati tudi o temeljni zakonski obljubi neke leve vlade in se sklicevalo le na njihovo pristojnost za odločanje o kršitvah, ki imajo v ustavi zapisane določbe o konkretnih človekovih pravicah. In torej oporekani zakonski členi pokojninskega predpisa niso retroaktivni oziroma nimajo učinka za nazaj.

Ustavno sodišče je zavestno spregledalo dejstvo, da je plačevanje prispevkov potekalo za čas, ko bodoči upokojenci niso bili v delovnem razmerju  in da je bilo prostovoljno, a na podlagi tedaj veljavnega predpisa. Če v predpisu obljubljena delovna doba ne bi bila zapisana, se nihče za plačevanje prispevkov seveda ne bi odločil. Da so bili ljudje zavedeni, zmanipulirani in oškodovani, ustavnega sodišča ne zanima. Kot da s tem niso bile kršene človekove pravice. To je tudi lahko argumentacija, kako je ustavno sodišče v bistvu kontradiktorno samo sebi. Pa ne velja za celotno ustavnosodno ekipo; sta se našla namreč dva, ki ob koncu mandata razmišljata upokojensko. Ali pa pošteno, če je morda ta izraz primernejši. Vsaj v tem primeru. Sicer pa je splošno oceno in vtis o ustavnem sodišču moč strniti  nekako v tem stilu, da smo pred časom v neki drugi zadevi  ustavne sodnike kovali prezgodaj v nebo in oblake. Kako gre že tisti pregovor – ne hvali dneva pred večerom!

Kam se je izgubila sindikalna elita, ko bi bilo treba ukrepati?

Licemerstvo brez primere vidimo v jokajoče-plašnih izjavah Semolič-Bohm sindikalistov, ki da s polno paro gredo na ESČP. To je približno tako, ko trgovec po prodaji gnilega jabolka ugotovi, da je bilo jabolko gnilo. Namreč, obmolknili so, ko se je ta del pokojninske reforme sprejemal. Niso nasprotovali niti eni določbi in niso se izpogajali za nič, kar bi koristilo konkretnim bodočim upokojencem. Niti niso problematizirali umestitev pokojninske dobe brez dokupa. In sedaj bi bili arbitri in nosilci primera za ESČP v Strasbourgu. Upam, da jim bo kdo dovolj glasno rekel: HVALA, NE.