Razmere na Bližnjem vzhodu se spreminjajo iz ure v uro. Ko boste brali to kolumno, bo od časa njenega nastanka minil kak dan. Medtem pa se lahko zgodi marsikaj. Zato se raje izognimo naštevanju števila žrtev, ranjenih, ugrabljenih in drugih žalostnih statistik, ki jih prinašajo teroristični napadi in vojne, ampak se fokusirajmo na splošnejše zadeve.
Poblazneli teroristični napad na Izrael, največji doslej, so izvedli Hamasovi komandosi. Napad so dolgo in skrbno načrtovali. Akcija je bila zanje učinkovita; pobili so na stotine ljudi, med njimi starejše, otroke in mladostnike. Mnoge so ugrabili, kot sredstvo za izsiljevanja. Zdi se, da so v prvih urah, ko Izrael ni bil ustrezno odziven, lovili predvsem visoke črne številke. Vse ste lahko videli, dragi bralci, ni vam potrebno v spomin priklicevati grozne podobe teroristične zlobe.
In tukaj se postavlja vprašanje, kaj so Hamasovi teroristi s tem napadom hoteli doseči? Znano je, da se ne morejo kosati z izurjenimi izraelskimi vojaki in vojakinjami, niti s tistimi iz izraelske rezerve ne (mobiliziranih je bilo kar 330.000 pripadnikov). Čemu torej? Ali so morda računali na vsesplošno arabsko pomoč, na hitri skupni arabski vojaški odziv? Tudi to je glede na izrazite nasprotujoče si interese arabskih držav praktično nemogoče. Iz tega vidika se zdi Hamasovo dejanje samomorilsko, tudi za navadne Palestince, ki bodo morali biti, kot že ničkolikokrat, živi ščit. V tem smislu je bil korekten časovno ustrezen poziv Izraela, naj se ljudje umaknejo iz Gaze, preden bo vstopila IDF, se pravi izraelska armada. Popolna nehumana pa je bila reakcija Hamasa, ki je ljudem dobesedno ukazal, naj ostanejo doma. Ve se zakaj, to je poziv strahopetcev, ne “borcev“, kot jih ves čas, med drugim, imenuje slovenska nacionalna televizija, ki je sicer že prej izgubila kredibilnost.
Najverjetneje raison d’ être tega napada tiči v zunanjih relacijah. Vprašati se moramo, kdo bi lahko imel koristi od te mega teroristične akcije. Na prvem mestu je treba omeniti Iran, ki že leta in leta podpira teroristični Hamas in si ne želi sporazuma med Saudsko Arabijo in Izraelom. Sobotni napad naj bi ta proces zaustavil. Iranski teokratični režim hoče postati glavna sila v regiji. Od Irana je vse bolj odvisen tudi libanonski sunitski Hezbolah, ki je prav tako napadel Izrael. Na vrhu piramide iskalcev koristi v tem konfliktu pa je ruski predsednik Putin, ki mu ustvarjanje novih kriznih žarišč, kot npr. v Azerbajdžanu, Armeniji, na Kosovem in sedaj še v Izraelu in Palestini, služi za lažje izvajanje agresije na Ukrajino – ter preusmerjanje mednarodne pozornosti stran od vojne v Ukrajini.
EU se tokrat zaradi dveh oseb ni dovolj ustrezno odzvala na napad na Izrael. Najprej je slovenski komisar Lenarčič v nepravem trenutku – še isti dan – zagotovil brezpogojno finančno podporo Palestincem, s čimer se ni strinjal njegov madžarski kolega Várhelyi. Nato pa je “zunanji minister EU“ Borrell v najbolj ranljivih trenutkih, ki jih je preživljal Izrael, opozoril to državo, naj se vzdrži povračilnih ukrepov in jo celo obsodil, da krši mednarodno vojno pravo. Še ena napaka visokega predstavnika EU za varnostno in zunanjo politiko, ki prihaja iz vrst socialistov. Vse glasnejši so pozivi iz EP, naj zapusti to mesto, ker škoduje interesom EU.
A vendarle je treba biti korekten in med odzive vrha EU dodati pogumen obisk predsednice EK Ursule von der Layen in predsednice EP Roberte Metsola na prizoriščih strahotnih zločinov. Obe sta Izraelu ponovno zagotovili podporo in pomoč EU.
Kakšni pa so odzivi na Slovenskem? Milo rečeno, na vladni strani precej medli. Vladna stranka Levica je celo ponovno predlagala, da Slovenija prizna samostojnost Palestine. Spomnimo se te zgodbe z brado. Nazadnje je ta predlog Cerarjeve vlade klavrno propadel. Leve vlade niti v Uniji niso mogle prodreti s to idejo. Logično, le ena tretjina članic EU je še v svojih socialističnih časih konec osemdesetih let priznala samostojnost Palestine. Danes se ve, da bi ta možnost lahko postala uresničljiva le v okviru koncepta dveh držav. A problem ni na izraelski strani, ampak palestinski, ali bolje na strani tistih, ki predstavljajo to ljudstvo. Pogajalski proces ne more steči, ker ga skrajni islamisti preprečujejo. Poleg tega Palestinci nimajo legitimnega vodstva, saj od leta 2006 Hamas, ki je tudi z odstranitvijo tekmecev prišel na oblast, preprečuje volitve. Palestina torej ne kaže neke volje, da bi postala samostojna država; poleg tega nima ustreznih struktur značilnih za pravne in demokratične države, nima lastne ekonomije, da bi se preživljala. A največji problem je, da ima sovražni odnos do Izraela, ki naj bi ga bilo potrebno uničiti – kot v 28. členu svojega statuta navaja Hamas. Celo v palestinskih kurikulih in učbenikih lahko najdete popolnoma nestrpne zapise. Kljub temu pa jim EU brezpogojno namenja velika sredstva, humanitarna in razvojna. A vse bolj se uveljavlja logično pričakovanje, da EU ne sme podpirati palestinskega terorizma, zato je treba pomoč pogojevati s humanitarnimi cilji.
Žal v zadnjih dneh vidimo, da se vojna bliža tudi k nam. Dogodki v Londonu, Parizu, Milanu in drugod po EU izražajo neko novo situacijo, o kateri morda nismo razmišljali, a drugi na žalost so. Vihar se približuje tudi Ljubljani.
* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani tednika Demokracija.