»Do štrajka je prišlo zato, ker ne moremo zaupati sindikatu, ki bi moral zastopati interese delavcev, zastopa pa interese partije v podjetju. Tak sindikat nam bolj škodi kot koristi.« (France Tomšič)
Te znamenite besede je pred skoraj 29 leti izrekel France Tomšič ob stavki Litostrojskih delavk in delavcev v Cankarjevem domu. Delavke in delavci so se takrat jasno uprli delovanju sindikatov, ki so služili samo političnim elitam in se niso borili za pravice delavk in delavcev. Tudi danes, po toliko letih, ni v tem pogledu skoraj nobene spremembe. V teh dneh, ko praznujemo praznik dela, bodo na večini prireditev nastopali predstavniki sindikatov z veliko obljubami, kako si prizadevajo za pravice delavk in delavcev ter kako se je potrebno upreti moči kapitala. V večini primerov pa gre za floskule in navadne parole, s katerimi si posamezniki utrjujejo svoj položaj. Delavski razred jih po svoje podpira, saj so zanje na nek način njihov up boljšega jutri, vprašanje pa je, koliko so upravičeni tega zaupanja.
Danes praznujemo mednarodni dan dela, ki je tako v Republiki Sloveniji in v številnih drugih državah dela prost dan oziroma praznik. Ampak praznik za kaj že? Za delavke in delavce ne moremo reči, da je zanje praznik, saj živijo na robu preživetja, z minimalno socialno in pravno varnostjo. Delavski razred zadnja leta z vse večjo tesnobo pričakuje praznik dela. Nekateri, ker ne vedo ali bodo v tem sistemu, ki ga tako »uspešno« vodi tranzicijska levica, še sploh dobili zaposlitev, drugi ne vedo, koliko časa bodo še imeli zaposlitev, tretji pa kljub trdemu in poštenemu delu ne vedo, če bodo lahko preživeli iz meseca v mesec.
Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak se ves čas ministrovanja rada pohvali s statistiko, koliko brezposelnost pada. Podatki o brezposelnosti pa so zaskrbljujoči. Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje je brezposelnih v Republiki Sloveniji 110.226, od tega kar 24.701 mladih. Zelo rada poudari, koliko ukrepov naj bi država namenila tudi mladim brezposelnim osebam v okviru Sheme jamstvo za mlade. Ti ukrepi pa v večini primerov trajno ne zmanjšujejo brezposelnosti mladih in gre le za kratkotrajno zmanjšanje brezposelnosti. Nedopustno je, da je stopnja brezposelnih mladih tako visoka, ob tem pa je potrebno poudariti še, da delodajalci mlade pogosto izkoriščajo kot poceni delovno silo, saj jim država to omogoča, ne zavezuje jih namreč k obveznosti zaposlitve po izteku vključenosti mladih v ukrep Sheme jamstvo za mlade. Ministrica bi morala sprejeti odgovornost za visoko brezposelnost mladih, ki si v Republiki Sloveniji ne morejo ustvariti dostojnega življenja. Mladi se težko trajno povežejo s trgom dela in ne morejo pridobiti kakovostnih delovnih mest, ki bi nudila osnovno socialno in pravno varnost. Ob tem izgubljamo tudi visoko izobražene kadre in prihaja do zelo pogostega »bega možganov«.
Nedopustno in nesprejemljivo za Vlado Republike Slovenije, v kakšnih časih živimo. Mladi ne dobijo zaposlitve, pogoji za starostno upokojitev se zvišujejo, delavke in delavci pa so postali orodje za dosego ciljev kapitalističnih in oblastnih delodajalcev.
Potrebno je poudariti, česar se vladajoča »elita« zaenkrat še ne zaveda dobro, bo pa zagotovo prišel čas streznitve: »Brez zadovoljnega delavca ni uspešnega podjetja, brez zadovoljnega delavca ni uspešnega gospodarstva ter brez zadovoljnega delavca ni uspešne države.«
Prihaja čas sprememb in vedno večja je težnja, da se tako, kot so se pred devetindvajsetimi leti prebudili delavke in delavci Litostroja, tudi danes prebudijo delavke in delavci. Vsak, ki dela, naj bo za svoje delo pošteno plačan. Malhe na račun delavskega razreda si vse prevečkrat polnijo drugi.
1.in 2. maj bosta praznika za delavke in delavce takrat, ko bodo v slovenski družbi zastopani enakopravno, tako obravnavani in cenjeni po njihovem prispevku za dobrobit slovenske družbe.