Vsak, ki vplačuje v zdravstveno blagajno, upravičeno pričakuje kakovostno zdravstveno oskrbo takrat, ko jo potrebuje. Pacient se ne ukvarja s tem, za kakšno pravno obliko ustanove gre, ampak mu je pomembno, v kateri zdravstveni ustanovi bo prej prišel na vrsto.
Pacient in zdravnik naj bi bila zaupnika, ne sovražnika.
Danes smo v Sloveniji priča situaciji, ko sta pacient in zdravnik na nasprotnih bregovih. Skoraj vsak mesec lahko v medijih preberemo naslove, kot so:
➡ Iz maksilofacialne kirurgije odhajajo kar štirje: »To je izgon iz javnega sektorja«
➡ Jesenice pesti »pereč problem pomanjkanja zobozdravnikov«
➡ V slovenjgraški bolnišnici velike kadrovske težave: Izkušeni odhajajo, mladih ni
➡ Ali se obeta zaprtje urgenc tudi v Celju in Slovenj Gradcu?
➡ Iz zdravstvenega doma odhaja edina pediatrinja
➡ Zdravnice odšle, naslednikov, ki bi sprejemali paciente, ni
Iz maksilofacialne kirurgije (iz javnega zdravstva) so odšli specialisti, ki so operirali onkološke bolnike. Pri vsem tem pa ministrica zamahne z roko, češ da je sistem pač malo zanihal.
Iz javnega ali bolje rečeno državnega zdravstva odhajajo pediatri, ginekologi, radiologi, zdravniki različnih specialnosti, da o medicinskih sestrah ne govorim.
Odhajajo v zasebno prakso ali tujino. Ni se bati za njihovo prihodnost. Oni se bodo znašli, ker dela je dovolj.
Vprašajmo se raje, kaj bo s pacienti, bolniki.
V trenutni situaciji zelo malo državljanov pomisli na to, da se z odhodom zdravstvenih delavcev iz slovenskega javnega zdravstva pravzaprav manjša število osebja, ki lahko oskrbi paciente preko napotnic. Velika večina privoščljivo komentira, češ prav je tem lenim zdravnikom, dvoživkam, ko dopoldan v bolnici itak nič ne delajo, popoldan pa zdravijo v svojih ambulantah. Kar naj se spokajo iz javnega zdravstva.
Pa pri tem sploh pomislijo na to, da če odide en specialist, denimo na ortopediji, odpade toliko in toliko operacij? Če bolnico zapustita dva, to pomeni dvakrat manj posegov …
Danes je Golobovi vladi uspelo, da je zdravstveni poklic postal skorajda osovražen in zaničevan. Kako? Zaradi lastne nesposobnosti oziroma nesposobnosti celotne vlade s sprejemanjem škodljive zakonodaje za paciente je Golob usmeril prst v izvajalce v zdravstvu in dejal, oni so krivi za dolge čakalne dobe, oni so dvoživke in paraziti, oni so zaslužkarji, njih linčajte.
Naj ponovim, vsak zdravnik, medicinska sestra, zdravstveni tehnik, fizioterapevt …, ki odide iz javnega zdravstva, ga oslabi – manj je posegov, čakalne dobe se podaljšajo, bolniki ostajajo brez načrtovanih operacij, pregledov, diagnostike.
Pomembno je tudi dejstvo, da je v slovenskem zdravstvu še vedno plansko načrtovanje. Po domače povedano, zdravstvena zavarovalnica določi, koliko storitev se lahko opravi na neki specialnosti. Kar se opravi več, gre v zgubo bolnišnice. Krivca za neurejenost v zdravstvenem sistemu lahko iščemo tudi ali predvsem v zavarovalnici.
Če so čakalne dobe v Slovenijo nad dopustno dolge, imate možnost zdravljenja v tujini. Ne glede na to, ali se boste tam zdravili v državni ali zasebni ambulanti, ste lahko upravičeni do povračila stroškov. Medtem pa vam slovenska monopolna zavarovalnica ne povrne stroškov, če se zdravite v zasebni ambulanti v Sloveniji. Torej, zasebnik na Hrvaškem je upravičen do slovenskega javnega denarja, slovenski zasebnik ne.
Pacienti bi morali dobiti pravočasno in kakovostno oskrbo v javni zdravstveni mreži, ki naj vključuje vse licencirane izvajalce v zdravstvu na vseh ravneh.
Slovenskim zdravstvenim delavcem je potrebno omogočiti, da se bodo spet lahko v celoti posvetili svojemu poslanstvu, ki ni zgolj izvajanje poklica, ampak je delo z globokim čutom za ljudi.
Naslednjič, ko boste dobili klic z odpovedjo ali zamikom termina že dogovorjenega posega ali napotnico za poseg čez leto ali dve, ne krivite zdravnika ali medicinske sestre. Krivci so našteti – zgoraj.
Zato je zelo na mestu vprašanje: »Kdo in kako bo bolnikom razložil, da operacije ne bo?«