Slovenija je danes na prelomnici. Lahko se vrnemo k idealom demokracije, svobode in razuma ali pa zdrsnemo v dobo intelektualnega zatona, kjer svobodo govora diktira politična večina z zlorabo demokratičnih institucij. Odgovornost je na ramenih vseh nas – državljanov, ki moramo biti pripravljeni braniti pravico do izražanja tudi takrat, ko se z izrečenim ne strinjamo.
Zato moramo jasno in glasno povedati: Dovolj je! Svoboda govora ni privilegij politične elite, temveč temeljna pravica vsakega posameznika. Čas je, da dvignemo glas – dokler še lahko. Tudi na ulicah in trgih, če je to potrebno. Demokracija ni samoumevna; zanjo se je treba boriti.
Nedavni dogodki na izredni seji Odbora za pravosodje so razkrili temno plat naše politične realnosti. Prostor, ki bi moral biti svetišče demokratične razprave in soočenja mnenj, vse bolj postaja prizorišče avtoritarne cenzure, kjer politična večina brez sramu zlorablja svojo moč za utišanje nasprotujočih si glasov. Ko je bil poslancu Zvone Černaču odvzet glas, nismo bili priča zgolj zlorabi poslovnika, temveč napadu na samo bistvo demokracije – svobodo izražanja.
Slovenski parlament, ki naj bi bil hram demokracije, vse bolj postaja simbol političnega izključevanja in zatiranja. Predsednica odbora, poslanka Grgurevič, je s svojim arogantnim in nespoštljivim obnašanjem jasno pokazala, kako daleč je pripravljena iti politična elita, da bi ohranila monopol nad razpravo in utišala tiste, ki si drznejo razmišljati drugače. To ni zgolj incident, ampak simptom globlje bolezni – sistematičnega zatiranja drugačnih pogledov pod krinko boja proti "sovražnemu govoru" in "lažem." Sloveniji se to očitno ne dogaja več zgolj s popolnim obvladovanjem medijev, zvočnikov in TV ekranov, ampak celo v hramu demokracije – parlamentu, ki obstaja prav zato, da se govori, sooča različne poglede in išče rešitve.
Boj proti sovražnemu govoru se vse pogosteje uporablja kot orožje za utišanje in obračunavanje z nasprotniki. Kar je bilo nekoč orodje za preprečevanje nasilja in diskriminacije, se danes izkorišča za izključevanje drugačnih mnenj in kritičnih glasov. Kritike se rutinsko označuje za nestrpne, nazadnjaške ali sovražne, pri čemer resničnost izrečenega postaja nepomembna – šteje zgolj skladnost z ideološko agendo politične večine. Tisti, ki so nekoč kričali "rušimo tabuje," zdaj prvi postavljajo nove tabuje, obložene z dikcijo "demokracije" in "strpnosti". Svoboda govora, ki naj bi omogočala neudobno, a nujno razpravo, se spreminja v privilegij, rezerviran za tiste, ki tulijo v isti rog kot posvečena politična elita.
Resnična demokracija temelji na pluralnosti mnenj, soočenju idej in kritičnem razmisleku. Če nas moti ali straši obstoj drugačnih pogledov, ogrožamo samo bistvo demokratične družbe. Svoboda govora ni tu zato, da bi bila udobna, temveč zato, ker je potrebna. Ko politična večina zlorabi moč, da odloča, kaj je sprejemljivo in kaj ne, svoboda govora preneha biti univerzalna pravica in postane privilegij. Zgodovina nas uči, da takšno omejevanje svobode izražanja nikoli ne vodi v boljšo družbo, temveč v zadušitev napredka in duha svobodnega človeka.
Ali se bomo temu trendu predali ali bomo branili temeljne vrednote? Svoboda govora ni le pravica tistih, s katerimi se strinjamo – je pravica vseh. Ko jo izgubijo eni, jo izgubimo vsi.
Slovenija je danes na prelomnici. Lahko se vrnemo k idealom demokracije, svobode in razuma ali pa zdrsnemo v dobo intelektualnega zatona, kjer svobodo govora diktira politična večina z zlorabo demokratičnih institucij. Odgovornost je na ramenih vseh nas – državljanov, ki moramo biti pripravljeni braniti pravico do izražanja tudi takrat, ko se z izrečenim ne strinjamo.
Zato moramo jasno in glasno povedati: Dovolj je! Svoboda govora ni privilegij politične elite, temveč temeljna pravica vsakega posameznika. Čas je, da dvignemo glas – dokler še lahko. Tudi na ulicah in trgih, če je to potrebno. Demokracija ni samoumevna; zanjo se je treba boriti.
