Gospod Štefanec, pospravite kovčke, prišla je Šarčeva vlada  

Do delovanja Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) sem bil tudi kot poslanec državnega zbora večinoma kritičen. To še posebej velja za obdobje, ko je KPK vodil Goran Klemenčič, saj jo je dobesedno izkoriščal za dnevnopolitične obračune z opozicijo, ki so svoj višek dosegli z znamenitim in sodno padlim poročilom o premoženjskem stanju vodij političnih strank, zastopanih v takratni sestavi DZ leta 2013, posledica česar je bil tudi padec druge Janševe vlade. Še posebej kritičen sem bil do imenovanja sedanjega predsednika KPK Borisa Štefaneca, ki je bil praktično do imenovanja na ta položaj član Jankovičeve PS. Ocenil sem, da bo nadaljeval pristransko politično obarvano delo Gorana Klemenčiča. Toda njegovo delo me je s časom prepričalo v nasprotno. Štefanec ni izkoriščal KPK za politične obračune, ampak je bolj ali manj »sekal« po levih in desnih, dokaj enakopravno, kar sem mu v svojih nastopih v DZ še v vlogi poslanca tudi jasno povedal, seveda v smislu pohvale njegovemu delu, in ga hkrati opozarjal, da ga bo leva politična oblast tako ali drugače utišala.

»Prenovili bomo zakonodajo in zagotovili učinkovitejše delovanje Komisije za preprečevanje korupcije,« piše v koalicijskem sporazumu sedanje vlade. Toda kdo temu dokumentu sploh še verjame? Kar šest sedanjih ministrov in ministrski predsednik (Počivalšek, Cerar, Katičeva, Bratuškova, Bandelli, Bertoncelj in celo sam Šarec) naj bi bilo po poročanju medijev v postopku pred KPK. Sploh se ne nameravam spuščati v vprašanje, zakaj naj bi kdo bil v postopku, bolj me zanima vprašanje zapisa v koalicijski pogodbi ter dejanske usode Borisa Štefaneca in KPK.

Da je koalicijski sporazum sedanje vlade mrtva črka na papirju, tako ali tako že vemo. Ne glede na to pa je jasno, da drugje po Evropi podobnih institucij, kot je naša KPK, sploh ne poznajo. Zato je pomemben evropski pogled na to vprašanje. V Evropi so znani štirje modeli služb oziroma organizacijskih načinov boja proti korupciji.

Prva skupina držav je tista, kjer imajo posvetovalna telesa, ki pripravljajo politiko države na področju korupcije. Take države so Andora, Armenija, Ciper, Gruzija, Nemčija (tudi na deželni ravni), Slovaška. Druga skupina držav je tista, kjer imajo posebne službe za koordinacijo aktivnosti na področju korupcije, sodijo pa v okvir pravosodnega ali notranjega ministrstva; take države so Avstrija, Belgija, Estonija, Islandija, Italija, Norveška, Romunija, Švica, Združeno kraljestvo.

Tretja skupina držav je tista, kjer sploh nimajo ne takih ne drugačnih služb, ki bi se posebej ukvarjale s korupcijo; taki državi sta Danska in Švedska. Prav zanimivo, Švedska sodi med države z daleč najmanj korupcije. Četrta skupina držav pa je tista, kjer imajo podobno samostojne organe, kot je naša KPK; take države so Albanija, Hrvaška, Latvija, Makedonija in seveda Slovenija. Toda ne s takimi pooblastili, kot jih ima naša KPK. Hkrati pa te države sodijo med tiste, kjer naj bi bilo veliko ali celo največ korupcije.

Že preprosta kmečka logika nam torej pove, daje tu nekaj hudo narobe. Tiste države, ki sploh nimajo KPK ali česa podobnega (Danska, Švedska), imajo najmanj korupcije, tiste, ki pa neodvisne KPK imajo, sodijo med s korupcijo bolj obremenjene države.

Pa se vrnimo k ničvrednemu papirju, imenovanemu koalicijski sporazum sedanje vlade. Naj ponovim: »Prenovili bomo zakonodajo in zagotovili učinkovitejše delovanje Komisije za preprečevanje korupcije,« so zapisali. Se vam ob podatku, da je v postopku pred KPK kar šest ministrov in ministrski predsednik Šarec, zdi to verjetno? Meni se ne zdi. To bi bilo po kmečki logiki videti tako, kot da se kmet spravi na najvišjo vejo drevesa in jo začne žagati. Ja, uganili ste, to bi naredil le kmet, ki bi delal samomor. Ker pa v »samomor« Šarčeve vlade še ne verjamem, mi je popolnoma jasno, da zakonodaje s področja KPK pač ne bodo prenovili, kot so zapisali v koalicijskem sporazumu. No ja, tudi to se lahko zgodi. Toda tako »prenovljeni« zakon bo imel prehodno in končno določbo, v kateri bo pisalo, »da se v roku meseca dni imenuje novo vodstvo KPK v skladu z določili spremenjenega zakona«. To je preizkušena metoda, s katero se na »zakonit« način vladajoči znebijo nekoga, ki jim ni pogodu. To je v primeru KPK načrtovala že Cerarjeva vlada, a jo je prehitel čas. Z drugimi besedami to pomeni: »Gospod Štefanec, pospravite kovčke.« Ker pa v »samomor« Šarčeve vlade še ne verjamem, mi je popolnoma jasno, da zakonodaje s področja KPK pač ne bodo prenovili, kot so zapisali v koalicijskem sporazumu.

Kolumna je bila prvotno objavljena v Demokraciji 20. septembra letos.