Evropska solidarnost in odgovornost na primeru kohezijske politike

Namen ekonomske in socialne kohezije – kot je opredeljeno v Enotnem evropskem aktu iz leta 1986 – je „zmanjšati neskladje med različnimi regijami in zaostalost najmanj razvitih regij“. Zadnja pogodba EU, tj. Lizbonska pogodba, koheziji dodaja še eno dimenzijo, ko govori o „ekonomski, socialni in teritorialni koheziji“. Prevedeno to pomeni, da so se bolj razvite države članice Evropske unije, v skupno dobro, odločile zmanjšati razliko v razvitosti in kvaliteti življenja v Evropski uniji. Najbolj uspešne države članice (Luksemburg, Nizozemska, Nemčija, Francija, Irska, Danska, Avstrija, Belgija, Švedska, itd.) so se torej v znak solidarnosti do drugih, manj premožnih držav (Slovenija, Madžarska, Poljska, Grčija, Bolgarija, Romunija, Hrvaška, Latvija, itn.) zavestno odpovedale zajetnemu delu svoje zaslužene pogače in ga namenile v razvoj držav kot je naša Slovenija.

Ker Slovenija spada v manj razvite države Evropske unije, je t.i. “neto prejemnica”, kar pomeni, da iz naslova Evropsk unije prejme več denarja, kot ga vanjo vplača. Na ta račun je bilo Sloveniji v pretekli večletni finančni perspektivi (2007-2013) dodeljeno kar 4,2 milijarde EUR za ustvarjanje delovnih mest, gradnjo cest, šol, vrtcev, mostov, vodnih čistilnih naprav, spodbude za podjetništvo, itd.

Na EU ravni je bilo v pretekli finančni perspektivi s kohezijsko politiko ustvarjenih kar milijon novih delovnih mest, kar ustreza tretjini vseh neto delovnih mest, ki so v tem obdobju nastala po vsej EU. Evropske naložbe, so zaradi strogih pravil in preverjanj tudi izredno uspešne, na kar kaže podatek, da se je za vsak evro vloženih sredstev kohezijske politike, BDP povečal za 2,74 EUR. Pričakovan donos teh sredstev pa naj bi do leta 2023 znašal kar bilijon EUR dodatno ustvarjenega BDP.

Kohezijska politika je koristila gospodarstvom vseh držav članic EU in jim zagotavljala podporo v težkih gospodarskih razmerah. Je eden od stebrov strategije EU za rast in delovna mesta, v njenem okviru pa je naložbe prejelo skoraj 400 000 malih in srednih podjetij ter zagonskih podjetij.

Kako je s kohezijsko politiko v Sloveniji?

Investicije kohezijske politike so v obdobju 2007-2013 v Sloveniji predstavljale kar četrtino vseh investicij.

Slovenija je s kohezijsko politiko Evropske unije v preteklem obdobju ustvarila 5.900 novih delovnih mest, 73.000 prebivalcem je omogočila dostop do širokopasovnega interneta, 290.000 državljanom omogočila priklopitev na vodovodno omrežje, 194.000 državljanov oskrbela s čistilnimi napravami za pitno vodo, financirala je 504 raziskovalne projekte in zgradila za 60 km novih cest ter 90 km novih železniških prog.

Splošna ocena je, da so naložbe kohezijske politike EU preteklega finančnega obdobja, Slovenski BDP povečale za 2,5 % (leta 2015). Naložb iz EU kohezijskih skladov je bilo za 3,3 milijarde EUR, kar skozi finančno obdobje rezultira v 1,3% BDP Slovenije – »donosnost« teh investicij pa je bila 2,5 % BDP, kar kaže na uspešnost teh naložb.

To so izjemni dosežki, ki jih je Slovenija uspela uresničiti prav zaradi denarja iz Evropske unije. Pri tem pa ne pozabimo, da bi se lahko razvitejše države odločile, da namesto v slovenske mostove, ceste in delovna mesta, svoja sredstva “sebično” namenijo v razvoj in blaginjo lastne države. A ker Evropska unija in njen obstanek temeljita na solidarnosti, smo denar Nemčije, Avstrije, Nizozemske, Belgije in ostalih, lahko uporabili za izboljšanje kvalitete življenja v Sloveniji.

Solidarnost ima v Evropski uniji že lepo tradicijo in deluje tudi v praksi. Vsaj, ko je govora o denarju in pomoči pri razvoju. A vse bolj je močan občutek, da (nas) je, državljane manj razvitih držav članic, evropska solidarnost razvadila, saj od EU zahtevamo le in izključno koristi. Dozdeva se, da za preživetje Evropske unije nismo pripravljeni tvegati niti kančka svoje dobrobiti oziroma, da sprejemamo solidarnost EU le takrat, ko gre za solidarnost do nas in jo zavračamo takrat, ko bi sami morali biti solidarni do Evropske unije. Zanimivo je, da so solidarnost najmanj pripravljene »nuditi« ravno tiste države, ki so je bile (in so je še) najbolj deležne.

Za Evropsko unijo in njen obstanek se bo v prihodnjih letih še potrebno boriti. Za njen obstanek bo morala tudi Slovenija pomagati pri premagovanju nekaterih hudih kriz. Če bomo ob krizah zamahnili z roko in brez napora neodgovorno dopustili, da Evropska unija razpada, se bo majhna Slovenija kmalu znašla zelo osamljena na družbenem, gospodarskem in socialnem robu Evrope. Ogrožen pa bo predvsem mir, ki v Evropi traja že 70 let in se je začel ravno z ustanovitvijo evropskih skupnosti. Za Evropsko unijo se torej splača boriti, saj nam poleg razvoja in stabilnosti zagotavlja predvsem trajen mir.