Ko se sprašujemo, kako dolgo bo trajala vojna v Ukrajini, moramo najprej prepoznati temeljito dejstvo: ta vojna se lahko konča že jutri. Edini pogoj za to je, da se Rusija umakne z okupiranih ozemelj in preneha s svojim osvajalskim pohodom. Vse drugo so le politične igre, ki zamegljujejo resnico.
Putin je tisti, ki je vojno začel, in Putin jo lahko tudi konča. Vendar dokler v Moskvi prevladuje logika, da se ozemlja pridobivajo s silo in da Zahod nima dovolj enotnosti za resen odgovor, se bo vojna nadaljevala. To ni samo ukrajinski problem, to je preizkus za celotno Evropo. Ta preizkus bo pokazal, ali je evropski projekt zmožen preživeti v realnem svetu ali pa bo ostal ujet v lastne iluzije.
Evropa se prebuja prepočasi
V desetletjih miru in gospodarskega razvoja so evropski voditelji izgubili stik z resničnostjo. Iluzija, da vojne na naši celini ne bodo več možne, je postala osrednja mantra politike. Medtem ko so države krčile obrambne proračune in se zanašale na ameriški varnostni dežnik, je Putin stopnjeval agresijo. Od Gruzije leta 2008, Krima leta 2014, do celovite invazije na Ukrajino leta 2022 – signalov je bilo več kot dovolj.
Evropa je ob vsakem ruskem napadu izrazila "globoko zaskrbljenost", sprejela nekaj resolucij in sankcij ter nato nadaljevala kakor, da se ni nič zgodilo. Kot da bi si želela verjeti, da bo problem izginil sam od sebe. A zgodovina nas uči, da se avtokrati ne ustavijo zaradi lepih besed, temveč le takrat, ko naletijo na resen odpor.
Podobno iluzijo je zadnji dve leti živela tudi slovenska diplomacija. Medtem ko se je svet soočal z največjo varnostno krizo po drugi svetovni vojni, je slovenska zunanja politika po svetu propagirala t. i. "feministično diplomacijo", utemeljeno na zgrešenih idelogijah, namesto da bi opozarjala na resnične varnostne izzive Evrope. Namesto da bi krepili svojo geopolitično vlogo in gradili zavezništva, je Slovenija postala glasnik progresivnih eksperimentov, ki nimajo nobene zveze z nacionalnimi interesi in še manj z našo varnostjo. Da o odnosu do slovenskih vojaških struktur ne govorimo.
In zdaj? Zdaj se predsednica in zunanja ministrica čudita, da Slovenija ni noben faktor v mednarodni politiki. Kje so časi, ko je takratni predsednik vlade Janez Janša skupaj s poljskim in češkim premierjem odšel v oblegani Kijev in s tem Ukrajini ter svetu poslal jasno sporočilo, da ne bo ostala sama v svojem boju? To je bila državotvorna in strateško premišljena diplomacija, danes pa smo priča politiki, ki je Sloveniji odvzela vsak resen vpliv na mednarodnem prizorišču.
Putin se ne bo ustavil, če mu ne bo postavljena jasna meja. Ukrajinci so dokazali, da se lahko uprejo močnejšemu sovražniku, a brez stalne vojaške podpore Zahoda bo odpor vse težje vzdrževala. Ključno vprašanje je zdaj: ali bo Evropa prevzela odgovornost za lastno varnost, ali bo še naprej čakala na ZDA?
Nedavno srečanje med Trumpom in Zelenskim v Washingtonu ne vnaša optimizma, pač pa resno zaskrbljenost. Ton pogovorov in signali iz Bele hiše nakazujejo, da se spreminja dinamika ameriško-ukrajinskih odnosov.
Namesto jasne in neomajne podpore Ukrajini smo bili priča mešanju sporočil in "prepiru", kjer ni bila povsem jasna razlika med agresorjem in žrtvijo. Takšna retorika ne prinaša nič drugega kot koristi Moskvi, ki ji ustreza, da Zahod (p)ostaja neenoten, dvoumen in zmeden v lastnih stališčih.
Putin ve, da vojna proti Ukrajini ni zgolj vojaški konflikt, ampak vojna proti enotnosti in samozavesti svobodnega sveta. Če Zahod začne dvomiti vase, če začne enačiti napadenega z napadalcem, potem igra točno po ruski strategiji, točno to si ruska propaganda prizadeva. Moskva si ne želi nič drugega kot to, da Zahod postane notranje šibak, razdvojen in nesposoben strateškega razmisleka.
Zadnji trenutek za spremembo smeri
Več kot očitno je, da je ameriški predsednik Trump s sloganom "America First" mislil dobesedno. Priča smo vzponu ameriškega izolacionizma, ki bo imel daljnosežne posledice za Evropo. Čas je, da si nehamo zatiskati oči. Evropa ne more več računati na to, da bodo ZDA neomejeno zagotavljale njeno varnost. Če Evropa ne bo sposobna sama skrbeti za svojo varnost, bo kmalu ostala brez zaščite. To pomeni, da je zdaj pravi čas za oblikovanje resne evropske obrambne unije, ki bo sposobna samostojnega delovanja.
Evropa mora zato 1) povečati proizvodnjo orožja in streliva, da bo manj odvisna od tretjih držav, 2) harmonizirati oborožitvene sisteme, 3) konsolidirati varnostne prioritete in okrepiti obrambno industrijo, da bo sposobna lastne obrambe in dolgoročne podpore Ukrajini in 4) zgraditi močnejše evropsko krilo znotraj Nata, ki bo zagotavljalo večjo neodvisnost in strateško avtonomijo.
Če bo Evropa ostala razklana glede teh vprašanj, se bojim, da bomo priča Evropi dveh hitrosti. Eni, ki bo pripravljena vlagati v lastno varnost, in drugi, ki bo še naprej zavlačevala in iskala izgovore. Takšen razkorak bo oslabitev, ki si je ne moremo privoščiti.
Zadnja leta so evropski politiki ogromno časa in denarja namenili projektom, ki nimajo nobene povezave z varnostjo celine. Čas je, da se preneha z utopičnimi eksperimenti in zbirokratiziranimi pobudami, ki ne prinašajo konkretnih rezultatov. Evropa ne more več izgubljati časa s podnebnimi in woke iluzijami, medtem ko se vojaške grožnje množijo. Prava izbira ni med zelenimi davki ali socialnimi eksperimenti, temveč med tem, ali bo Evropa močna ali pa bo postala zgolj opazovalka lastnega propada.
V zadnjih dveh letih smo videli preveč zasedanj in premalo konkretnih odločitev. Prišel je trenutek, ko bo jasno, ali so evropski voditelji sposobni delovati v resničnem svetu ali pa bodo še naprej živeli v svetu želja. Na prihajajočem vrhu EU v četrtek morajo evropski voditelji sprejeti ključne odločitve. Prvič, ali bodo končno začeli resno graditi evropsko obrambno unijo, in drugič, ali bodo povečali strateške naložbe v obrambo. Če želimo stabilnost in varnost, moramo ukrepati zdaj. Če Evropa ne bo prevzela odgovornosti zase, bo kmalu ugotovila, da nihče drug ne bo.
Kaj bomo izbrali: iluzijo ali preživetje?