V luči 30-letnice naše države in ljubezni, ki jo gojim do domovine, želim izpostaviti posledice neenakomernega razvoja Slovenije. Skladen regionalni razvoj je bil dolga leta žal le mrtva črka na papirju, država pa se je iz leta v leto bolj centralizirala. Posledice se kažejo v dolgih kolonah vozil proti glavnemu mestu, neproduktivne izgube časa ljudi, ki ga preživijo v vozilih, ter predvsem v nenaseljenih in zaraščenih obmejnih območjih.
Zaradi prevelike centralizacije Slovenije žal prihaja tudi do vse večjih razlik v življenjskem standardu ljudi po določenih regijah. Vsi ljudje nimajo enakih možnosti in priložnosti za razvoj svojega talenta. Skoraj vse državne institucije so v Ljubljani, kar ima za posledico, da je okoli centra skoncentrirana glavnina gospodarstva in tako tudi večina delovnih mest.
Dlje od Ljubljane živiš, manj možnosti je za zaposlitev in tudi delovna mesta so v povprečju slabše plačana. Posledično se mlajše generacije naseljujejo v bližino mest, prebivalstvo na podeželju se stara, kmetijska zemljišča se na območjih, ki so za obdelovanje težja, zaraščajo, podeželje se tako zlasti v obmejnih območjih Slovenije prazni.
Žal se za podpovprečno razvita in demografsko ogrožena območja velikokrat ni našlo finančnih sredstev, medtem ko se je za enkrat bolj razvito Ljubljano ta sredstva našlo. Težko razumem takšen način delovanja. Zlasti evropska sredstva, ki so prvenstveno namenjena zmanjšanju razvojnih razlik med posameznimi regijami, morajo biti usmerjena v podpovprečno razvita območja.
Na temo regionalnega razvoja je bilo sprejetih veliko različnih strategij, načrtov, usmeritev in razvojnih dokumentov, a več kot očitno nič od tega ni prineslo pravih rezultatov. Če želimo ta trend premakniti, če želimo decentralizirati Slovenijo in ohraniti slovensko krajino obdelano ter posledično ohranjeno in lepo, je prav, da država spremeni usmeritev svojega delovanja. A brez dodatnih finančnih sredstev v podpovprečno razvita območja je zmanjšanje razvojnega zaostanka nemogoče.
Zato še kako pozdravljam usmeritev aktualne Vlade, da se občinam nameni več finančnih sredstev. Dvig povprečnin občinam in njihova finančna razbremenitev je prvi korak k razvoju podeželja. Lokalne skupnosti so in morajo ostati gonilo razvoja na podeželju.
Pozdravljam tudi prihajajoče ukrepe, ki bodo obmejnim problemskim območjem zagotovili dodatna finančna sredstva in s tem nove priložnosti. Ključna za razvoj teh območij so namreč delovna mesta, zato so ukrepi, usmerjeni v ustvarjanje le teh, pravi in še kako pomembni. Mlajše generacije morajo tudi v obmejnih območjih Slovenije videti priložnosti za spodobno življenje in razvoj svojega talenta.
Digitalni razvoj omogoča, da lahko danes deluješ skoraj od kjer koli. Je pa nujno, da imaš za to zagotovljeno osnovno infrastrukturo. Tukaj ne mislim zgolj na cestno in komunalno infrastrukturo, temveč zlasti na informacijsko, ki je marsikje še preslaba, zato so nujno potrebne investicije tudi v to.
Na srečo nas je veliko takšnih, ki nam čisto bivalno okolje, zelena pokrajina in možnost pridelave lastne zelenjave na vrtu pomeni več kot bližina delovnega mesta ali trgovin. V zameno raje žrtvujemo svoj čas in energijo, ki jo dnevno zgubljamo na poti. Veselim pa se časa, ko se bo trend selitve ljudi zaradi enakomernega razvoja Slovenije obrnil. Ko bodo ljudje spoznali, da je življenje na podeželju bistveno bolj kvalitetno.
Skrajni čas je, da enakomernemu razvoju celotne Slovenije namenimo več pozornosti. Živimo v čudoviti državi, z raznolikimi naravnimi lepotami, smo na odlični geostrateški legi, imamo veliko znanja in potenciala.
Po velikosti smo resda majhni, a ravno zaradi te majhnosti bi lahko bili veliki, če bi le znali izkoristiti potencial, ki ga imamo. Čas je, da se znebimo kompleksa majhnosti in da ta majhnost postane naša prednost, edinstvenost.