Delavci bi tudi danes potrebovali velikega človeka, kot je bil France Tomšič

9. decembra 2016 smo obeležili 29. letnico dogodka, ki je pomembno zaznamoval razvoj Slovenije in boj za delavske pravice. Na ta dan so pogumni delavci v Litostroju po več kot 45 letih prvič izrekli do takrat v socializmu prepovedano besedo »stavka«. Kljub temu, da so delavci vse skozi doživljali nemalo krivic na svojih delovnih mestih, si zaradi strahu pred takratnim režimom vsa ta leta niso upali stavkati in celo ustaviti delovnih procesov.

To prakso pa so tistega dne spremenili Litostrojski delavci, ko so ob izplačilu plač pogumno ustavili stroje in zahtevali pošteno plačilo za pošteno delo, kljub temu, da je takratna oblast govorila, da v socializmu niso kršene delavske pravice. Ob takratni visoki inflaciji so se plače v realni vrednosti zmanjševale iz meseca v mesec, ne pa povečevale, kot bi se to pričakovalo ali zgodilo v razvitem svetu. Zaradi tega so se delavci tistega dne v obratu Brusilnice odločili, da temu naredijo konec in so ustavili delo.

Kmalu so ugotovili, da sami ne bodo mogli parirati temu močnemu »aparatu« in so se odločili, da bodo o svojih namerah obvestili še ostale obrate v Litostroju. Seveda so se tem kršitvam potem jasno uprli še ostali zaposleni v Litostroju, ki jih ni zastrupila takratna oblast. Ker so ugotovili, da jim v podjetju ne bo prisluhnil nihče, so se jasno odločili, da bodo svoje zahteve predstavili pred takratno Skupščino, kjer pa je glavno vlogo prevzel France Tomšič, ki je s svojim nadaljnjim delom oblikoval temelje današnjega sindikalizma, ki pa vse prepogosto zopet služi tranzicijski levici in ne boju za delavske pravice, kot je temelje postavil France Tomšič.

France Tomšič je veliko svojega življenja preživel v Nemčiji, kjer je jasno spoznal, kakšne pravice pripadajo delavcu v razvitem svetu in kako mora delovati uspešen sindikat. Zaradi tega je pred 29 leti v stavki prevzel vodenje stavkovnega odbora, ki je bil oblikovan v Cankarjevem domu in kjer so bile jasno predstavljene takratne zahteve, s katerimi naj bi se končalo kršenje delavskih pravic. Jasno se je videlo, da je France Tomšič vedel, kaj je demokracija, saj je oblikoval 18 članski stavkovni odbor, v katerem so bili predstavniki vseh oddelkov Litostroja. Stavkovni odbor pa je postavil tudi jasne zahteve, ki jih je moralo takratno vodstvo Litostroja tudi uresničiti.

Zaradi tega odločnega koraka se je moral France Tomšič soočiti s prenekaterimi grožnjami in velikimi pritiski, vendar ni odstopal od stavkovnih zahtev, saj je vedel, da pošteno delo zahteva poštene pravice. Tega načela bi se morali držati tudi sindikalisti danes. Vse prehitro podležejo raznim lobijem in se v prvi vrsti borijo zase in za svojih pet minut slave, ne pa za pravice delavcev, ki so jim vse prevečkrat kršene temeljne delavske pravice. Poleg tega danes večinoma slišimo za sindikaliste in sindikalne zaupnike pretežno javnega sektorja, ki so več kot očitno na svoje položaje postavljeni s političnih krogov, tako kot je bilo pred 29 leti v Litostroju, ne pa demokratično, tako kot je to storil France Tomšič. Sindikatov zasebnega sektorja pa tako ali tako danes skoraj ne opazimo več, zdi se, kot da delavcem v zasebnem sektorju niso kršene delavske pravice. A žal je resnica drugačna.

Zaradi tega si želimo, da bi se ob 29. obletnici pogumnega upora delavcev Litostroja tudi danes ljudje pričeli zavedati, da imajo svoje pravice, za katere se morajo boriti in to na demokratične načine, ne pa da se za njihove pravice bori nekdo, ki je politično postavljen na svoj položaj in mu je malo mar za delavsko ljudstvo.