Temelj nravega prava: človek se rodi svoboden. Naslednjo sekundo to več ni!
Ko govorimo o naravnem pravu, nas predvsem zanima, kaj to pomeni za njegovo svobodo, kakšne so iz naravnega prava izhajajoče pravice. Pravice gredo človeku po naravi stvari, čeprav so bile razlage nekoč drugačne. Ob razlagi naravnega prava je treba povsem jasno določiti razlago naravnega reda, kar seveda ni enostavno. Trdimo lahko, da gre za nek nedoločen, abstrakten pojem, skozi zgodovino spremenljiv (glede na razlago in njegovo pojmovanje), ki se ga lahko v primeru pozitivnega prava konkretizira. Naravno pravo naj bi bilo že po svoji definiciji naravno, ker ustreza človekovi naravi. Skozi človeško zgodovino pa so se kriteriji za določitev okvirjev naravnega prava kajpada spreminjali.
Nekateri teoretiki poudarjajo pravičnost kot osnovo in temelj naravnega prava, saj je v bistvu vsebovana tako v božjih zakonih kakor tudi v pozitivni zakonodaji. S predpostavko, da deluje nekakšna naravna obligacija za zakonodajalca in izvršno oblast, potem dvoma o legitimnosti v luči naravnega prava ni. V kolikor pozitivna zakonodaja odstopa od naravnopravnih principov, to daje legitimnost posamezniku ali skupini za državljansko neposlušnost. Zagovorniki modernega prava nam ponujajo razumno rešitev iz navedene zagate v pravnem pozitivizmu, ki je akceptiran pod pogojem, da zagotavlja normativno zagotovljene veljavne vrednote, pravičnost ter uresničevanje človekovih pravic in svoboščin.
Po drugi svetovni vojni je naravno pravo ponovno doživelo svoj preporod, ki je našel del temeljev v zlorabi prava nemškega nacionalsocializma, a je med drugim tudi ob holokavstu spoštoval pozitivno pravo svoje države. Mednarodna skupnost (zmagovalcev) se je namreč spraševala, kako najti osnovo za sojenje vojnim zločincem nemškega rajha, saj so vendarle svoje početje imeli pravno pokrito v nemški pozitivnopravni zakonodaji. In rešitev so našli spet v naravnem pravu, ki je nato postalo tudi osnova za sprejem mednarodnopravnih norm.
Naravni zakon: človek in država ali človek in nacija?
Medtem, ko družba sestoji zaradi ljudi, ki se ciljno zbirajo, ustvarjajo skupne običaje, izvajajo prisilo skozi norme in je ravnanje v bistvu plod razuma, pa se v skupnosti ljudje družijo zaradi konkretnih dejstev, saj jim je cilj izpolnjevanje dolžnosti. Slednje je plod tako nagona kakor tudi nasledstva (kot etične, regionalne in jezikovne skupine), pritisk nanje pa je izveden iz prisile, ki narekuje človekovo obnašanje. Medtem, ko lahko družba povsod ustvarja skupnosti, pa se skupnost ne more preobraziti v družbo.
Postavlja se vprašanje kam potemtakem umestiti pojem nacije, kot ene najvažnejših skupnosti. Po neredkih teoretikih je lahko nacija skupnost in ne družba in tej razlagi ne bi želel oporekati. Etnično skupnost lahko namreč definiramo kot skupnost tipičnih čustvenih oblik, ki lahko postane nacija šele, ko se zave dejstva, da v svoji enkratnosti in individualnosti tvori skupno podzavestno pripadnost. Ko to preseže, lahko eskalira v neobvladljiv ekstremizem. Nacija ima namreč svojo dimenzijo, kar ni primerljivo z državnim območjem in njenim ustrojem, temveč pomeni zibelko življenja in dela. Nacija ima svoj jezik (čeprav jezikovne skupine ne odgovarjajo vsem nacionalnim skupinam) in pravice ljudstva, ki sodeluje v posebnih vrednotah nacionalnega nasledstva. Vseeno pa nacija nima potrebnih elementov družbe, saj ne prekorači praga političnega delovanja. Spoštuje običaje in moralo, vendar nima formalnih form, zaradi česar se tudi ne more preobraziti v politično telo. Nacija je namreč odvisna od obstoja političnega telesa in ne obratno ter ne nastaja z državo, ampak zahvaljujoč državi.
Za narod, ki ima naravno pravico do popolne samostojnosti, lahko rečemo, da v bistvu ni povsem suveren, saj v svoji samostojnosti lahko upravlja le sam s seboj.
V imenu te pravice pa lahko nadzira državo in njene komponente. Narod je množica ljudi, ki ga pod določeni pogoji in interesi tvori politično telo in ni nastal zaradi države, temveč država obstaja zaradi njega. To pa pomeni, da je narod nad državo, čeprav nas zgodovina uči tudi o obratnem.
O naravnem zakonu in človekovih pravicah lahko strnem: splošno sprejeto je, da obstaja človeška narava in da je v vseh ljudeh ista. Človek je obdarjen z umom ter ga v njegovem delovanju vodi misel. Zaradi obstoja človeške narave se je vzpostavil nekakšen logičen red oziroma smisel, kar lahko človeški razum odkrije in proti kateremu mora človeška volja delovati, da bi se uskladila s pomembnimi cilji. Ontološka sestavina je pravilnost obnašanja, utemeljena na biti človeka, naravni zakon pa je idealni obrazec človekovega razvoja. Naravni zakon je torej istočasno ontološke in idealne narave, saj kot idealen temelji v človekovi biti in nespremenjenem ustroju, kot ontološki pa, ker je bit ontološka resnica, ki ne obstoji razdvojeno, temveč je v vsakem človeku.
Človekove pravice so odvisne od ideološke pripadnosti, filozofske in religiozne tradicije, kulture in zgodovine, ki so jih mnoge države zapisale v svoje ustave kot ustavno kategorijo in jih opredelile celo kot neposredno iztožljive. Zapisane so v mnogih mednarodnih dokumentih ter kot take tvorijo mednarodne standarde in so vir prava. Vendar se tu soočimo s paradoksom: razumsko so obrazložene kot nujne, istočasno pa so nemočne v prisili ljudi, da se z njimi strinjajo. Nujne so v toliko, kolikor drži predpostavka, da vsakdo nagonsko verjame v resnico in nemočne, ker se med seboj razlikujejo.
Pogled na državo kot nravno državo
Demokratična pravna država kot cilj ljudi, organiziranih v socialni skupnosti, uresničuje in varuje človekove pravice v dobro vseh članov skupnosti. Človekove pravice so torej lahko potrjena kvaliteta in dobrina le v demokratični pravni državi. Prehodno obdobje iz totalitarizma v demokracijo, ki ga lahko poimenujemo tranzicija, je običajno dolgotrajno in pogojeno s spremembami na področju zakonodaje ter v političnih odnosih in miselnosti, kar petindvajset let po naši osamosvojitvi še vedno lahko vsakodnevno detektiramo.
Konsolidirana demokracija je izjemno pomemben element za uresničevanje in varovanje človekovih pravic. Poleg formalnih oblik omejevanja izvršilne veje oblasti obstajajo tudi neformalni dejavniki, kot npr. varuh človekovih pravic. Individualne in posebne oblike izrednih pravnih sredstev kot jih pozna Evropa in ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic, so v nekaterih delih sveta (vzorčni primer je območje Srednje Azije) redke in praviloma neučinkovite. Ustavna pritožba je le ena izmed številnih oblik varstva ustavnih pravic posameznika, ki se izraža tudi kot mednarodno varovana oblika uresničevanja človekovih pravic.
Danes pravno državo opredeljujemo kot vladavino prava - torej nasprotje vladavine ljudi, zato je treba v tem kontekstu tudi ocenjevati uresničevanje človekovih pravic v preteklosti. Če pogledamo vsakodnevne evidentne kršitve človekovih pravic, se pravzaprav zgrozimo, kajti že prastari kazenskopravni institut habeas corpus je zavezoval tožilca k spoštovanju pozitvnopravnih določb v kazenskem pravu. Kje za Božjo voljo pa glede na to še vedno capljamo v Sloveniji?
Ko govorimo o državi, seveda ne moremo mimo Böckenfördovega razmišljanja o nravni državi. Postavlja se resno vprašanje, kako je s človekovo svobodo, če se država opredli kot nravna in jo je postavil človek sam? Takšna država prej ali slej poseže po vseh porah človekovega življenja in jo lahko opredelimo kot instrument absorbiranja človeka. Ljudje razumejo(mo) državo kot zatočišče, ki prinaša enotnost miru. Slednje ne gre jemati kot naravno danost, saj nas tudi sedanjost opozarja na konfliktnost konceptualnih različnosti.
Koliko miru, toliko svobode. Koliko varnosti, toliko miru!
Za ohranitev enotnosti miru sta potrebna vsaj dva pomembna elementa: enotnost oblasti in enotnost odločanja. S tem ne mislim na brezkompromisni kvorum ali enoumje, temveč na razumsko soglasje v odločanju, predvsem v zadevah zunanjega (skupnega) življenja. Pomemben segment za ohranitev in vzpostavitev države, o kateri govorimo, je svoboda. Svoboda o samoodločanju naj bo omejena samo s pravom, v nasprotnem primeru pomeni svobodo za tiste, ki imajo trenutni monopol moči. Če povzamem ob tem še Thomasa Hobbsa, dobimo potrditev prejšnje teze, da kdor je dovolj močan, da vse ščiti, je tudi potencialno dovolj močan, da vse zatre.
Svoboda, varnost in pravo so namenjeni slehernemu posamezniku, torej vsem in ne konkretnemu posamezniku ali posamezni skupini v državi. Gre za sistem pravne enakosti in varovanja položaja slehernega subjekta, kar se mora demonstrirati v načinu vodenja in delovanja države. Tako je zapisano o zunanji svobodi tudi tam, kjer o splošni svobodi ni niti govora.
Ko pa govorimo o notranji svobodi, seveda mislimo na duhovno in etično - nravno svobodo. Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje, ali je lahko država pri postavljanju teh okvirjev prav tako avtoritativna kot v primeru zunanje svobode. Vzpodbujevalna funkcija države je po moji oceni morda tista prava naloga in merilo, ki gre državi na področju zagotavljanja potrebnih pogojev za razvoj navedenih notranjih disciplin. Država ne sme zapovedovati uresničevanja duhovno-nravstvenih ideologij, saj bi to prej ali slej prešlo v totalitaren odnos do človeka.
Sekularnost ali le njen »kvazi« pridevnik kot gonilo zla
Znanstveniki so si bili dolgo časa v glavnem edini, da je modernizacija družbe tesno povezana s sekularizacijo ljudi. Teza je imela svoje oporišče nekako v treh dognanjih, in sicer da znanstveno - tehnološki napredek lahko empirično zadovoljivo razloži notranjo zgradbo sveta, da so verske skupnosti posledično izgubljale vpliv na znanost, politiko, zakonodajo, vzgojo in tudi kulturo ter da je bila posledica družbenega razvoja večja družbena blaginja, ki je zniževala problem posameznikove eksistenčnosti in s tem izgubo interesa ter potrebe po komunikaciji z onstransko močjo.
Države so po podobnem modelu vnašale v svoje ustave določbe o ločitvi države in cerkve in dale jasno vedeti, da gre za resen preobrat k sekularizaciji družbe. Toda vzporedno z uvedbo sekularizacije so verske manjšine dobivale vse več pravic (pravica do veroizpovedi kot ustavna kategorija), kar je seveda treba oceniti kot izjemno pozitivno, saj se je s tem pričela uresničevati verska svoboda kot ena temeljnih kategorij človekovih pravic.
O ponovnem vzponu religije nam priča kar mnogo aktualnih dogodkov; ob in tudi znotraj obstoječih verskih skupnostih nastajajo nove konzervativne skupine. Tako ob budizmu in hinduizmu tudi vse tri monoteistične religije niso nikakršna izjema. Najhitreje rastoče verske skupnosti (islam) imajo fundamentalistični predznak, ki je naperjen proti modernemu (zahodnemu) svetu. Zanimivo je dejstvo, da tudi verski fundamentalizem po svoje prispeva k postsekularizaciji družbe. Namreč, glede na vse večje medijsko angažiranje ob versko motiviranih napadih teroristov, se v javnosti zbuja občutek, da družba vendarle ni tako sekularna, kot se zdi. Migracijski tokovi in neustrezna – preozka azilna politika povzročata spremembe v miselnosti prebivalstva, saj povzročata kulturne in verske pretrese lokalnega in celo globalnega obsega. Seveda tej trditvi dajejo težo teroristične grožnje in napadi predvsem verskih fundamentalistov, ki sliko o možnem sožitju zagotovo v določenih sredinah hudo pokvarijo. A glede na globalizacijo ne gre le za religiozno ozadje.
Zgodovinskost in podlaga demokratične pravne države
Rojstvo človekovih pravic in zgodovina krščanske teologije sodita v srednji vek; resna svetovnonazorska nevtralna država pa je nastajala v osemnajstem stoletju. Ob tej ugotovitvi se je treba vprašati, kako to, da se ob uveljavljanju ustavnosti hkrati pričneta uveljavljati demokracija in človekove pravice. Odgovor je v bistvu na dlani. V postopku vzpostavljanja in uveljavljanja ustavnosti se je izoblikovala zahteva po sočasnem jamstvu tako liberalnih kakor tudi temeljnih političnih pravic. Smisel tega je bila ustava, ki jo uveljavljajo in kreirajo državljani sami v nasprotju ustavne potrditve aktualne predustavne oblasti. Veljavnosti pozitivnega pravnega reda ne bi bilo mogoče upravičiti samo na podlagi demokratično uveljavljenih postopkov in brez utemeljitve predpolitičnih nravstvenih prepričanj verskih ter drugih skupnosti. Vlogo državljanov kot avtorjev prava v demokratični ustavni državi moramo ločiti od vloge, ki jo imajo državljani kot naslovljenci prava. Za slednje velja v bistvu le obligacija gibanja v zakonskih okvirih, ko izvršujejo svoje subjektivne pravice in svoboščine.
Kar se sekularizacije v moderni pravni državi tiče lahko ugotovimo, da se tudi na podlagi ustavnopravnih pravic religija v sekularnem okolju vedno bolj uveljavlja in da teorija o izginotju družbene veljave verskih skupnosti ne drži. Kako je s sožitjem v postsekularni družbi je seveda zelo aktualno vprašanje, saj si nasproti stojita vsaj dva koncepta in njih zagovorniki, ki jih lahko poimenujemo razsvetljene fundamentaliste« in multikulturaliste.
Kako daleč sežejo moralni temelji svobodne države
Država, ki se ponaša s svetovnonazorsko nevtralnostjo in ustavno zagotavlja uresničevanje človekovih pravic in svoboščin, ne sme pasti pod vpliv politično posplošenega sekularnega pogleda na svet in religijam odrekati pravice po njihovem prispevku v družbenem življenju. Ob paketu človekovih pravic in svoboščin bi bilo morda treba odpreti novo poglavje in kot nauk utemeljiti človekove dolžnosti in njegove meje. Današnja znanost ne more zadovoljivo odgovoriti kaj je dobro in zakaj mora človek celo v svojo škodo za to dobro tudi storiti. Ugotovimo lahko, da današnja znanost ne zmore proizvesti etosa oziroma da prenovljena etična zavest ne more biti proizvod znanstvenih razprav.
V družbenih odnosih svobodne države sta tako pravo kot moč temeljni prvini za njeno uresničevanje. V medčloveških in družbenih odnosih nasploh mora obveljati pravo in ne moč, seveda pod predpostavko, da se pravo kaže kot izraz pravičnosti. Pravo nikakor ne sme postati sredstvo moči posameznikov temveč izraz skupnih interesov ter demokratičnega izražanja volje. Govorim o pojmu, ki kot temelj demokratičnosti regulira ravnanja in mišljenja ljudi; pravičnost je treba obravnavati tudi v kontekstu odločanja, kjer je lahko tudi večina slepa in nepravična ter kot taka odpira vprašanje o etičnih temeljih, saj na svetu obstaja nekaj, kar nikoli ne more postati pravo.
Ob razpravi na relaciji prava in mira je treba odmeriti tudi razmerje prava do moči. Zdi se, da nas spet navdaja plazeči se strah pred novo svetovno vojno, ki je predvsem povezan s terorizmom. Slednji je prevzel tak potencial, da ga lahko enačimo z vojno svetovne razsežnosti. Ob tem se nam postavi krovno vprašanje, kaj v bistvu hrani ideologijo terorizma. Etos, morala in pravičnost so dobili neke nove dimenzije, ki demokratičen svet postavlja pred vprašanje, na kakšen način je mogoče to rak rano človeštva notranje ozdraviti.
Ob tem se nam postavi nuja po globalnem razmišljanju: ker se terorizem hrani z religioznim fanatizmom, ali je religija odrešujoča ali pa nevarna sila, ki proizvaja zgrešene univerzalizme?