Če se pred 26 leti ne bi osamosvojili, bi danes živeli veliko slabše

Slovenke in Slovenci se v teh dneh spominjamo dveh najpomembnejših dni, ki sta nam omogočila, da lahko danes živimo v svoji državi, uporabljamo svoj jezik in si sami pišemo svojo usodo. Velika večina ljudi bo takoj pomislila na 26. december, ko praznujemo samostojnost in enotnost, pa še ti se v veliki večini spomnijo praznika, ker je dela prost dan. Vsi pa bi se morali zavedati, da je ta praznik nastal 23. decembra, ko je DEMOS pod vodstvom borca za pravice vseh Slovenk in Slovencev dr. Jožeta Pučnika izvedel referendum o samostojnosti Republike Slovenije. Kljub temu, da so takrat nekateri s »figo v žepu« podprli to idejo in so še vedno upali, da bo Slovenija ostala del takratne Jugoslavije, se jim ta izračun na srečo vseh nas ni izšel, ker bi danes imeli še večjo revščino in bedo, kot jo imamo. Imamo pa jo, ker so nekateri stari akterji takratne politike svoje barve in mnenja spreminjali kot »kameleoni« svojo barvo.

Zaradi tega je pomembno, da že v šolskem sistemu začnemo v dneh pred 23. in 26. decembrom najmlajšim generacijam pripovedovati in razlagati, zakaj je 26. decembra državni praznik in dela prost dan. Prav tako pa jim je potrebno razložiti, da je za nastanek tega praznika zelo pomemben datum 23. december, ko je bila na voliščih sprejeta odločitev, da ne želimo biti več del neke stare države, v kateri je bilo več pravic kršenih kot pa varovanih. Ni dovolj, da se otrokom samo razlaga, da je 26. december praznik in da so ta dan doma, ker je pač državni praznik in se jim tako pričnejo zimske počitnice. Potrebno jim je razložiti, zakaj so doma in jih navdušiti, da bodo ta dan izobesili slovensko zastavo in bodo na to svoje dejanje ponosni.  Tako pa danes človek ob tem prazniku dobi občutek, da je ljudem mar samo za to, da so doma, ne pa, da so ponosni na državo, ki so jo s tem dnem tudi pridobili. Zaskrbljujoče in obenem žalostno je dejstvo, da na hišah na ta dan skoraj ni videti izobešenih slovenskih zastav, prav tako pa veliko javnih ustanov ne izobesi slovenske zastave.

Leta 1990 se v Poljčah vidni akterji DEMOS-a,  dr. Jože Pučnik, Slavko Kmetič, Ivan Oman in ostali niso izrekli za izvedbo plebiscita iz razloga, da bodo lahko Slovenke in Slovenci praznovali še en državni praznik in bodo imeli dela prost dan. Njihova odločitev, da 23. decembra pred 26 leti izvedejo glasovanje, je bila podkrepljena z dejstvi, da bomo s tem pridobili pravice za vse ljudi v Sloveniji, ki so jim le-te bile do tistega trenutka premnogokrat kršene. Zaradi tega je pomembno, da se vsi zavedamo, da moramo z vsem spoštovanjem ta dva dneva šteti za ena od najpomembnejših v naši kratki, a pestri zgodovini samostojne Republike Slovenije. Prav tako pa moramo krepiti svoje domoljubje do države, pa čeprav je velikokrat »mačehovska« do nas, a je kljub vsemu naša domovina. Ena in edina.

Verjamem pa, da če bi takratne akterje vprašali, če bi danes storili enako, bi jih le peščica odgovorila z »da« ostali pa bi odgovorili z »ne«, saj imajo preveč radi svoje položaje in funkcije v družbi, da bi se jim tako zlahka odpovedali. Verjamem pa, da bi vsa tri zgoraj navedena velika imena imela popolnoma enako stališče, kot so ga imela pred 26 leti, ker so bili vedno zavedni Slovenci v vsakem pomenu besede. Zaradi tega je pomembno, da v teh dneh, ki prihajajo, ljudem predstavimo realno plat te zgodovine in jim pojasnimo, da bi bil njihov status še mnogo slabši, če se 23. decembra pred 26 leti ne bi zgodil zgodovinski referendum ter Slovenke in Slovenci ne bi izglasovali svoje samostojnosti in enotnosti. Zato bodimo ponosni na prihajajoče dni in se poklonimo ljudem, ki so nam omogočili, da danes živimo v lastni državi ter jim končno priznajmo njihove zasluge za njihov boj, v katerega so se vključili iz razloga velikega domoljubja do ene in edine domovine, Slovenije.