Omejen, neumen, nespameten pomeni beseda butast. Da je vse to prisotno na levi strani slovenskega hrama demokracije, ne potrebujemo več dokazov. Potrditev je izkustveno več kot dovolj. Še dobro, da je konec mandata. Pa ne zaradi uspešne vlade, zaradi sramotne parlamentarne opozicije. Ampak pozor, če ne bomo šli na volišča oboroženi z dovolj spomina na to in zdrave pameti, se nam utegne zgodba ponoviti ali še poslabšati.
Od leta 2013 se nam burke v politiki kar vrstijo. Imeli smo vlado Alenke Bratušek, ki je med reševanjem Slovenije nanjo pozabila, uspelo pa ji je rešiti tajkunske banke. Prišel je cagavi Miro Cerar, kjer se je po besedah ministra Zdravka Počivalška veliko govorilo in malo naredilo. Po Cerarjevem odhodu tik pred rednimi volitvami smo dobili Marjana Šarca, ki so mu bili čevlji predsednika vlade preveliki, ne le za številko ali nekaj številk, ampak za vse številke. Izkazal se je za popolnoma nesposobnega, saj se je v njegovi vladi malo govorilo in nič naredilo.
Izbrane izjave po Šarčevem odstopu smo lahko našli kot video na spletu. Bolj zgovorni ne bi mogli biti. Nekaj tega je vredno napisati.
Marjan Šarec: “Sem vodil vlado, sem ugotovil, da s to vlado ne morem zadovoljiti ljudi, ne morem upravičiti visokih pričakovanj …”
Luka Mesec: “Ta koalicija namreč ni imela več nobenega smisla, ukvarjala se je še z medsebojnim komolčenjem in kadrovskim kupčkanjem.”
Alenka Bratušek: “So področja, kjer pravzaprav nismo naredili veliko ali skoraj nič.” Omenila je zdravstvo.
Šarčev koalicijski partner Židan SD je na vprašanje, kdaj je izvedel za Šarčev odstop ogovoril: “Danes.”
Šarec nadaljuje: “Preveč je bilo nekih tudi potem amandmajev. Pa smo se zmenili za en amandma, pa smo se zmenili, da ga ne bo, pa je potem druga stranka vložila amandma”.
Mesec: “Nekaj se je zapisalo, izvedlo pa se ni.”
Šarec: “Je pa bil osnovni problem mogoče tudi ta, da je vsak hotel iskati svoj prostor pod soncem, da se je ves čas majalo čoln …”
Bratušek: “In želimo si, da Slovenija čim prej dobi stabilno trdno vlado, ki bo znala delati kot tim. To smo pri tej vladi (Šarčevi) na žalost pogrešali.”
Šarec: “Veste, da sva imela z Alenko Bratušek problem že na začetku mandata.”
Mesec: “Za premierjevim odstopom najbrž tiči grenko spoznanje, da s to koalicijo ni bilo možno izvajati politike.”
Židan: “Najlaže je oditi in pustiti pomembne projekte nedokončane.”
Mesec: “Ta koalicija se je sesula sama vase.”
Šarec: “In to me je navdalo z dvomom po možnosti prihodnjega sodelovanja.”
Tako so sami povzeli dogajanje in občutke iz časa, ko so navidezno vladali. Bolje jih ne bi mogel analizirati noben politični analitik. Že ko so se sestavljali, sem sam napisal tvit, da bodo v prihodnosti pobiti, s čemer sem imel seveda v mislih njihovo potrtost. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasni besedo pobitost; zapadel je v duševno otopelost in pobitost/moralna pobitost. Takrat sem torej napisal provokativni tvit, ki je bil vizionarski. Natančno to se je tudi zgodilo takoj po njihovem razpadu in traja še danes. Obup. Po volitvah pa nam obljubljajo vlado v enaki sestavi.
Niso delali ali sodelovali, še pogovarjali se niso
Šarčevi koalicijski partnerji so torej izvedeli za odstop istega dne kot javnost. Pomeni, da v tisti vladi ni bilo zaupanja, logična posledica pa je, da niso delali ali kako drugače sodelovali. Saj v teh razmerah se tudi ne da. Mesec je jasno povedal, da se ni dalo izvajati politik. Vse te ihtave izjave smo slišali takoj po odstopu in klavrnem razpadu Šarčeve vlade. Ampak tem političnim in najverjetneje tudi sicer diletantom se je zgodilo nekaj, česar niso pričakovali. Razpad. Kdo si sploh želi take politike?
Ker se je vse bolj bližala epidemija kitajskega virusa in ker jim je bilo mar za Slovenijo, so Janez Janša, Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec začeli intenzivne pogovore za sestavo nove koalicije. Kot je rekla Alenka Bratušek, Slovenija je potrebovala stabilno trdno vlado. To je prej naštetim uspelo, ampak zdaj to niti Alenki niti drugim med seboj sprtim ni bilo po godu. Zahtevali so takojšnje predčasne volitve, ki se, kot vemo, niso zgodile. Po dolgem času bomo imeli redne volitve.
Kasnejše dogodke in kolobocije poznamo. Iz pobitih po razpadu se je pojavila koalicija KUL, ki nam je ponujala zdaj enega zdaj drugega za novega predsednika vlade, ki bi ga postavili po predčasnih volitvah. Tako so še enkrat izstavljali račune brez krčmarja. Izstavljajo jih še danes, ko nam za po volitvah obljubljajo spet isto vlado, ki bi se ji pridružil Golob in bi si po svojem zmedenem obnašanju zaslužil tudi malo začetnico.
Kaj nam obljubljajo poraženci
Najprej, še pred sestavo svoje nove neučinkovite vlade bi sprejeli nov zakon o RTV, ki bi bil podlaga za odstavitev kadrov in novinarjev, ki po njihovem mnenju niso ustrezni, na ključna vodstvena mesta in za novinarje pa bi postavili nove kadre. Seveda spet iz svojih vrst. Podivjani Marcel Štefančič, ki je nekoč vodil oddajo Studio City, je izjavil, da vedo, kateri so. Na RTV torej zahtevajo postavitev svojih družbenopolitičnih delavcev/novinarjev, kot smo jih poznali v bivšem režimu, kar je obelodanil Jože Smole v nekem javnem nastopu.
Nadalje nam Robert Golob obljublja koalicijo s civilno družbo. Povedal je, da bodo šli v koalicijo z nevladnimi organizacijami. To seveda niso kake dobrodelne organizacije ali kaj podobnega. Gre za tiste, ki se že nekaj čez sto tednov ob petkih potikajo po Trgu republike in v imenu njihove samoimenovane ljudske skupščine zahtevajo odstop trdne in uspešne vlade. S tem, da bo šel v koalicijo s civilno družbo, je Golob dokazal, da je popoln politični idiot (tisti iz stare Grčije, ki se ne zanima za politiko in je ne razume). Koalicijo, ki vodi državo, lahko namreč sestavijo le politične stranke, ki so na demokratičnih volitvah dobile svoje predstavnike v parlamentu.
Koalicija KUL nam obljublja vrnitev v stanje iz časa pred aktualno vlado. Kaj to pomeni, si lahko ogledamo na neskončnem spisku uspehov vlade Janeza Janše. V mednarodni politiki bi šli nazaj Rusiji in Putinu naproti. To je tistemu Putinu, kamor so hodili v času svojih vlad na romanja in po medalje ter priznanja za svojo prorusko držo, kjer se ljudi ločuje na naše in ne naše. Medalje za uspešno vzdrževanje pristransko levih medijev in sodišč od koder politika nikoli ni odšla. Tista njihova še iz časov juge seveda.
Volimo zase
Volivec na svobodnih in demokratičnih volitvah se odloča po svoji vesti. Presodil naj bi, kdo je tisti predstavnik v njegovem volilnem okraju, ki bo najbolje zastopal njegove interese in iz katere stranke naj bo. Ko torej izvolimo svojega predstavnika, volimo zase in za svoje interese. Morda bo kdo volil po inerciji, ker je tako navajen, morda pa bo vendarle premislil. Nikoli doslej ni imel toliko realne podlage za odločitev. Vlada in koalicija zadnjih dveh let je praktično vsakemu državljanu in pravni osebi na dom dostavila različne oblike podpore in pomoči. Še nikoli ni v Sloveniji toliko ljudi delalo in še nikoli ni bilo tako dobrih pogojev za to, da so lahko ustvarili več. Obenem opozicija še nikoli ni bila tako bedna.
V opoziciji KUL imajo po scenariju globoke države še novega vodjo Goloba. Ti so ves čas in v vseh primerih glasovali proti interesom ljudi in splošnemu napredku. Nobenega razloga ni, da bi zdaj ti ljudje na volitvah glasovali za njih. Niti enega. Saj vendar nismo butasti. Razloge imajo Jenullovci in drugi alternativci brez vsebine, ki bi s KUL na oblasti znova le prejemali, delali pa ne.
Prvotno objavljeno tukaj.