Avtonomija učitelja

Koliko je učitelj v razredu avtonomen, je seveda precej odvisno od njega samega. Ali zna ločiti bistveno od nebistvenega, ustrezno ravnati v nepredvidljivih situacijah, ki jih je v šoli, ko imamo opravka z mladimi, nešteto, jasno in naglas povedati svoje mnenje itd. Vendar okvirje učiteljevega dela postavlja šolski sistem, šolska zakonodaja, učni načrti… Če so ti preozki, napisani prepodrobno, kako je potrebno v določenih situacijah ravnati, se s tem zožuje tudi učiteljeva avtonomija. Učitelj je tako le še posredovalec znanja, nekakšen vmesni člen med otroki in pravili, človek, ki udejanja zahteve nekih drugih, zunanjih avtoritet, vse manj pa avtonomna, vsak trenutek odločanja sposobna osebnost. Kako je z avtonomijo učitelja v naših šolah? Natančneje, koliko avtonomije učitelju dopušča naš šolski sistem?

Mislim, da malo. Naj poskušam trditev ilustrirati z nekaj primeri. Učni načrti, to ugotavljajo tudi strokovnjaki, če jih primerjamo s šolskimi sistemi drugih držav, so bistveno prepodrobni, prenatrpani s podrobnostmi, prezahtevni, natančno določajo, kaj in kako naj bi učitelj udejanjal učno snov. Učni načrt za slovenščino v osnovni šoli ima npr. 111 strani, za biologijo 42 strani (8., 9. razred), za športno vzgojo 52 strani; v gimnaziji je učni načrt za slovenščino na 48 straneh, za biologijo na 79 straneh, geografijo na 60 straneh itd. In potem v srednji šoli ugotavljamo, da dijak, ko zapusti osnovno šolo, slabo bere in piše, se slabo izraža, ne zna izluščiti iz besedila bistvenega in podobno.

In naprej. Zakon o osnovni šoli v členu, ki govori o vzgojnih opominih, v osmih odstavkih natančno zapiše, kako učitelj izre če učencu opomin. Med drugim v šestem odstavku zapiše: Razrednik preveri, ali je učenec kršil dolžnosti in odgovornosti, določene z zakonom, drugimi predpisi in akti šole, ter katere vzgojne dejavnosti in vzgojne ukrepe je za učenca šola predhodno že izvedla. Nato razrednik opravi razgovor z učencem in njegovimi starši oziroma  strokovnim delavcem šole, ki zastopa interese učenca, če se starši ne morejo udeležiti pogovora. Po razgovoru razrednik pripravi pisni obrazložen predlog za izrek vzgojnega opomina in ga posreduje učiteljskem zboru…  In tako zelo podrobno še naprej. Toje zapisano v zakonu, ne pa v kakšnih pravilih šole. Vse je torej natančno predpisano, učiteljeva naloga je, da formalno ničesar ne pozabi, ker lahko starši, šolska inšpekcija, pravniki hitro najdejo njegovo napako in postopek pade. Kot da ni pomembno, ali bo vzgojni ukrep resnično koristil učencu, pomembno je, da ni formalnih napak.

In kako je z nacionalnimi preverjanji znanja ter maturo? Naj citiram ravnatelja Osnovne šole Prule Dušana Merca: NPZ in matura (kakor koli ju že imenujemo in utemeljujemo) poenostavljata in z neverjetno lahkotnostjo vse učence in dijake in tudi učitelje tlačita v iste vsebine, v iste kalupe – češ, naj se vidi in naj se tekmuje (v istem, enako). Kaj pa učiteljeva avtonomija? Njegove in učenčeve preference? Dajte no, na Slovenskem naj vsi znajo samo isto, berejo isto in odgovarjajo enako… (Šolski razgledi, 14. 10. 2011). Dobro je prebrati še razmišljanje ddr. Barice Marentič Požarnik  O maturi (Šolski razgledi, 5. 2. 2016). Naj tudi sam ponovim Merčevo vprašanje, kaj pa učiteljeva avtonomija? Koliko je sploh še ostane? Malo! In če poslušam še učitelje, ki mi govorijo, da morajo imeti urejene formalnosti zaradi ravnatelja, staršev, šolske inšpekcije, ministrstva…

Za preverjanje in ocenjevanja znanja, ponavljanje in pripravo na NPZ, maturo, obstaja nepregledna množica skrajšanih priročnikov, zbirk že rešenih nalog tako za učenca, dijaka kot tudi za učitelja.

Koliko je torej tu še prostora za avtonomijo, ustvarjalnost, odgovornost? Postajajo učitelji podobni uradnikom, ki jih predvsem zanima, ali so delo  opravili po črki pravil? In kar je še posebej problematično, to logiko prenašamo na mladega človeka, ki ga vzgajamo in izobražujemo za življenje, v katerem se bo moral znajti sam, v situacijah, ki so zelo nepredvidljive, ravnati ustrezno in sprejeti odgovornost za svoja ravnanja. Koliko učitelju sploh še zaupamo? Čas je, da se zavemo teh stvari, predvsem pa, da jih spremenimo. Zato pa bo potrebno odmisliti vse takšne in drugačne parcialne interese.

In za konec še vprašanje. Koliko je učitelj danes še lahko avtonomen, če o migrantsko-begunski problematiki na glas pove svoje mnenje (kot se je to zgodilo na kranjski gimnaziji) in se nanj vsuje ideološki pogrom, ker misli drugače kot tako imenovani varuhi javnega šolstva pri nas? Je vprašanje zgolj retorično?