Prikrivanje informacij v zvezi s plinskimi terminali

Državni zbor na današnji izredni seji obravnava predlog sklepa v zvezi z odzivom Vlade Republike Slovenije na načrte o izgradnji terminalov za utekočinjen zemeljski plin v Tržaškem zalivu in njegovem obalnem območju. Predlog sklepa je v obravnavo zboru predložila skupina 27 poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožetom Tankom. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil Rudolf Petan.

   
Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

RUDOLF PETAN: Hvala za besedo, gospod predsednik, gospod minister, državni sekretar s sodelavko. V Slovenski demokratski stranki seveda celovito gledamo na ta problem terminalov v Tržaškem zalivu in ta svoj pogled v imenu poslanske skupine sem razdelil na pet točk. Najprej je tisti zgodovinski, ampak jaz bom malo drugače predstavil kot so ga predstavniki pred menoj. Naj povem, da se je zadeve začela v aprilu 2006 s poslanskimi vprašanji in nato z nujno sejo Odbora za okolje in prostor, 18. 4., potem so bile še štiri izredne in nujne seje Odbora za okolje in prostor, vmes je bila tudi seja državnega zbora, kjer smo sprejeli en kup sklepov, usmeritev in zadolžitev za vlado in državne organe. Naj mi bo dovoljeno, da citiram nekaj svojih kolegov, kaj je bilo takrat na tistih sejah izrečeno in v katero smer se je nagibala razprava.

Na prvi seji 18. 4. 2006 Odbora za okolje in prostor je v imenu podpisnikov dr. Pavel Gantar povedal naslednje: "Uvodoma bi rad seveda, vendarle pogledal na to, kdo vse predstavlja vlado, vendarle izrekel svoje nezadovoljstvo. To sejo odbora kot nujno sejo smo sklicali prav zato, da bi od najbolj kompetentnih, se pravi, od ministrstev, vsaj dveh ministrov, to je ministra za okolje in prostor in ministra za zunanje zadeve, izvedeli določena stališča." Sedaj pa se spomnimo, kaj smo se pa malo prej parimi minutami natezali, ali mora biti tukaj še kdo razen ministra za okolje in prostor. To je bilo povedano 18. 4. 2006 v popoldanskih urah.
Naprej, citiram, dr. Pavel Gantar: "Če grem sedaj k vsebini lahko rečemo predvsem to, da dogajanja v zvezi z načrtovano postavitvijo dveh plinskih terminalov, enega v ekvatorju Tržaškega zaliva in drugega v Žavljah na obali kaže po eni strani neko sprenevedanje različnih komponent italijanske vlade oziroma regionalnih oblasti, lokalnih oblasti in tudi investitorjev, na drugi strani pa tudi kot lahko ugotovimo iz datumom in ../Nerazumljivo./.. nekoliko zapoznel in omahljiv odnos Slovenije. Po tem lahko smatramo vladne predstavnike."

Kaj imamo pa danes? Da grem naprej, ne bom komentiral, kar se je zgodilo prej.
Tukaj je bil na tej seji tudi takratni poslanec gospod Aurelio Juri, ki je dejal: "Gre za plitko morje in ta plitkost govori v prid temu, da vsako ladjo, jaz sem to že zadnjič opozarjal, ki je ne moreš gasiti drugače kot s potopitvijo, ta prostor ne prenese in ne sme sprejemati. Za tankerje je že drugo vprašanje. Tankerje lahko gasiš na drugi način in za nafto, ko gre za nafto seveda in tudi tukaj so ekološke katastrofe, če se zgodijo v primeru Elsona Valdesa imamo razsežnosti še hujše, ampak ko pride do incidenta, to lahko ugasneš, medtem, ko tanker z utekočinjenim plinom, ko pride do erosolnega(?) izpusta ne moreš gasiti drugače kot s potopitvijo. To dejstvo govori v prid temu, da moraš imeti globino, ki je globlja od same velikosti tankerja, če hočeš sprejeti takšno pošast. Zadnjič smo že dejali, da je bila pri tej zgodbi naša diplomacija prepočasna, poudarek na "diplomaciji". Kako je pa v tem primeru z našo diplomacijo - niti sem je ne smemo zahtevati, v parlament.« In tako naprej.


Na isti seji 18.4.2010 je gospa Nives Batolič dejala: "Jaz bi najprej pozdravila v imenu vseh civilnih iniciativ z Obale. Mislimo, da problem, zaradi katerega smo tukaj, presega vse politične opcije. Neodvisno katerim strankam pripadamo, smo se odločili, da delujemo proti terminalu nestrankarsko, v smislu, ko gledamo na to, kaj negativnega nam prinaša, začenši s kvaliteto življenja. Kvaliteta življenja se bo za vse prebivalce in krajane poslabšala. Pri tem bi potem lahko vključili že takoj Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za turizem, ker bo padec dohodka od turizma, če bo do turizma sploh prišlo. Cene nepremičnin se bodo zmanjšale, o ribištvu smo že govorili, praktično vse gospodarstvo na Obali bo trpelo, kjer bodo ne samo primarni, ampak tudi sekundarni efekti za nas porazni. Že tako imajo mladi problem z zaposlovanjem in veliko njim je Ljubljana edina možnost, da se zaposlijo. V primeru takšne ekološke katastrofe ne vem, kam se bodo preselili. Pozabljamo, da je slovensko morje precej manjše kot Hrvaško..." in tako dalje.

Naslednji govornik, ki je bil na tej seji, gospod Lobnik, je dejal: "Spoštovani! Izvršni odbor Sveta za varstvo okolja vam je pismeno posredoval naša stališča, ki so bila podprta tudi s strani Odbora za trajnostni razvoj pri Slovenski akademiji znanosti, Odbora za varovanje okolja pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in Slovenskega združenja Rimskega kluba. Poudaril bi, da so problemi tako politični, strokovni kot tudi gospodarski. Mogoče sta ta dva terminala priložnost, da se Slovenija pojavi kot enakopraven sogovornik z Italijo in Hrvaško v strateškem dolgoročnem razvoju severnega Jadranskega morja, predvsem pa občutljivega Tržaškega zaliva. Da je to političen problem, je jasno. Da pa je Evropska unija, katere člani smo, nam daje pravico tudi tako politično sodelovati. Drugo, kar je res, da je mogoče naša stroka pred italijansko in jim je treba povedati, da to živo srebro, ki se bo dvignilo zaradi gradnje, bodo dobili tudi Italijani, saj to gre v tisto smer. In tretje, mislim, da je čas, da začnemo do leta 2050 razmišljati, kako se bo ta del pristanišča razvijal, in potem še o primeru povečanja števila ladij."

Sedaj mi dovolite, da preberem še kratko razmišljanje gospoda Franca Jurija: "Najlepša hvala, gospod predsedujoči. Se tudi jaz zahvaljujem v imenu Koordinacijskega odbora krajevnih skupnosti in civilnih iniciativ slovenske Istre za povabilo k tej seji. In bi nadaljeval tam, kjer je ostala moja kolegica, ko je povedala, da pravzaprav bi si lahko bolj učinkovito izmenjavali podatke tudi na podlagi informacij, ki jih imamo oziroma ki jih imajo nevladne organizacije. Naj potrdim to trditev z dejstvom, da že 10. februarja, kot veste, je bil namen izgradnje terminala v Tržaškem zalivu objavljen v tržaškem Il Piccolo. Po 10. februarju pa je bila vsa dokumentacija, ki ste jo zahtevali in potem tudi dobili s strani italijanskega ministra za okolje, na razpolago. Mi smo jo dobili oziroma jaz osebno v vlogi novinarja sem jo dobil štirinajst dni pred našim ministrom, in to tako, da sem zaprosil italijanske kolege iz VVF-a oziroma italijanske zelene, naj mi jo posredujejo." Potem pa jaz predlagam, da mi zaprosimo sedaj kolega, ki takrat še ni bil poslanec, da to naredi za našega ali pa za našega predsednika vlade, da pridobi gradivo.

Dovolite mi, da posredujem še sporočilo naše kolegice, gospe Brede Pečan, ki je tam dejala (18.4.2006): "In tukaj je najbolj na mestu, da povem, da se tudi mi ne strinjamo s takim načrtovanjem oskrbe z energijo v EU, zaradi tega, ker gre za to, ker so tudi predstavniki združenja ali pa, bi rekla, povezanih civilnih iniciativ in krajevnih skupnosti predlagali, da bi se celotno območje Severnega Jadrana razglasilo za ekološko občutljivo ter zaščiteno območje. Mislim, da je to ena od pravih poti oziroma pravi korak."

In sedaj, če mi dovolite, na naslednji seji Odbora za okolje in prostor, ki je bila 26.5.2010, je dr. Pavel Gantar v imenu predlagateljev tiste prve zahteve dejal: "Bi povedal samo razloge za sklic. Sami smo v Poslanskem klubu LDS, pa tudi razmeroma podrobno spremljali dogajanja v zvezi z nameravano in načrtovano gradnjo obeh terminalov za utekočinjen zemeljski plin v Tržaškem zalivu in v njegovem obalnem območju. Ocenjujemo, da nekateri postopki so že v tej fazi, da zahtevajo bolj resen, bolj odločen odziv Vlade Republike Slovenije, tako da se na nek način pobuda za izredno sejo državnega zbora ima za pravi cilj, da vlado spodbudimo k temu, da ukrepa, da se ne bi znašli v situaciji, ko bi se Vlada Republike Slovenije v tem postopku sploh ne bi mogla več umešati na osnovi evropskega pravnega reda.«
 
Dovolite medklic. Kaj pa smo mi zahtevali pred 10-mi minutami? Da dobimo tudi relevanten odgovor od predsednika vlade, ki se pogovarja v Libiji o tej zadevi in ima pravico, vendar je pa prav, da smo o tem obveščeni. Še bolj prav pa bi bilo, da bi bil o tem obveščen tudi minister, njegov resorni minister za okolje, ki pa žal o tem ne ve nič. In lahko kar povem, da v SDS ne mislimo napadati tega ministra za tiste zadeve, za katere ni kriv. Mi samo želimo, da bi tudi minister bil informiran in iste informacije zahtevamo tudi mi. Če nam jih minister ne more podati, potem jih pa naj poda tisti iz vlade, ki se gre okoljskega ministra, ali pa posrednika, kar ni nič narobe, ampak o tem se mora informirati tudi resorni minister in če ne kaj potem tudi parlament. In to je tudi naš namen. Toliko v tem prvem delu.


Bi pa še citiral tisti strokovni del, to pa je bila 16. redna seja Odbora za okolje in prostor 23.1.2008, kjer je dr. Stojič dejal sledeče: "Želel bi vam predstaviti izsledke študija poročila o vplivih na okolje za čezmejne vplive plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Poročilo je bilo izdelano na podlagi separatnih študij, ki so bile danes v izdelavo najbolj eminentnim znanstvenim raziskovalnim inštitucijam Slovenije kot so:" in jih našteva: "morsko biološko postajo nacionalnega inštituta za biologijo Inštitut Jožef Štefan, Zavoda za ribištvo Slovenije, podjetje Kronos, inštitut Turistika, regionalni razvojni center Koper, fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, fakulteta za promet in pomorstvo, fakulteta za pomorski promet iz Portoroža ter še neka podjetja, ki so našteta." To se pravi strokovna analiza je bila res pripravljena zelo široko, ampak v tej analizi je pa vsebina glavni del in o tem govori potem dolgoročni vplivi pri resuspenziji sedimenta, kar mislim, da je ključno to, da se zaradi odloženega živega srebra v Tržaškem zalivu to živo srebro začne pojavljati v prehranski verigi iz nižjih oblik v višje, tako da na koncu preide tudi v ribe, ki so del človekove prehrane. S tem pride živo srebro do človeka in ga s tem ogroža. Ta vpliv je ocenjen lahko tudi kot uničujoč.Seveda čisto natančne napovedi glede tega ne moremo podati, ampak z veliko, veliko verjetnostjo lahko ugotovimo, da bi prišlo do tega pojavljanja živega srebra v prehranski verigi in do velike nevarnosti za zdravje človeka.«

Torej, to je strokovna analiza, strokovna ekspertiza v zvezi z načrtovano gradnjo, ki je bila predstavljena in ki še vedno obstaja. To se pravi, gre za resne stvari in zato je neresno, da mi ne moremo dobiti v parlamentu vseh informacij in da tudi minister ne pozna vseh informacij ali pa vsaj tistih zadnjih in tekočih In sedaj 2. točka te predstavitve poslanske skupine SDS bi želel povedati sledeče. En od pomembnih temeljev za našo zahtevo je tudi srečanje slovenskega ministra za okolje in italijanske ministrice za omenjeno področje 24.5. v Trstu, kjer je bilo, jaz bom rekel, vehementno našemu ministru povedano s strani italijanske kolegice: "Italija je zaključila postopek okoljskega preverjanja projektov uplinjevalnika v Žavljah, tudi v odnosu do Slovenije. Ocenjujemo, da smo izčrpno odgovorili na vse številne slovenske zahteve mnoge tudi upravičene." Očitno so bile nekatere neupravičena za njo. O tem bo italijanska vlada odločala v četrtek. Po več kot dve urnih pogovorih na tržaški perfekturi s slovenskim okoljskimi ministrom, Rokom Žarničem v Trstu so se zadeve zaključile.


 Tako je bilo povedano. In zdaj pa naprej. Danes smo izvedeli, da je, tako je vsaj bilo rečeno,
da je že leta 2009 bil s strani Italije sprejet nek sklep, da so v bistvu te postopki zaključeni, naš minister jih je pa izvedel pred 14-imi dnevi. Sedaj se pa lahko vprašamo, kdo je sedaj skrival to informacijo. Ali se je kaj skrivalo, ali se je tajilo, ali pa je bila zopet tajna diplomacija, ki je v Sloveniji zelo moderna in ki se še danes izvaja, da mi ne moremo izvedeti, kaj se je naš minister pogovarjal z italijanskim, to je več kot tajna diplomacija, to je skrivanje. Pa seveda tukaj se lahko vprašamo, ali gre zopet za kakšno kravjo kupčijo o prodaji interesov Republike Slovenije kar navsezadnje dokazuje, da arbitražni sporazum ni bil prvi tak primer pa, žal, tako se je pokazalo tudi ne edini. Mirne duše lahko postavimo tukaj vprašanje, kje pa je tukaj evropski komisar za okolje, kje je evropski komisar za okolje, ne govorim o imenu, kjer je evropski komisar za okolje? Če je res tisti sedimenti živega srebra kot je strokovna komisija ugotovila, da se lahko dvignejo, da lahko pride tudi v prehransko verigo, kje je evropski komisar za okolje, da ne govorim, da bi še moral biti zraven zdravstveni pa še eden kup drugih ministrov. To so vprašanja, na katerih seveda mi nimamo odgovora.

Naslednje, kar se seveda tukaj pojavlja, danes je bilo že omenjeno pa mislim, da ni škoda, če večkrat ponovimo, da se prime, zakaj je italijanska ministrica pohvalila našega ministra Roka Žarnića, ki je sicer še novi na tem področju, to mu je treba priznati, tega se mi zavedamo, da je kooperativen za razliko od prejšnjega ministra, gospoda Erjavca. V čem je sedaj problem, ali zaradi tega, ker je takrat gospoda Erjavec govoril o čezmejnih vplivih? Poleg tega se lahko tukaj postavi vprašanje, kdaj predstavniki tuje države hvalijo neko državo, v tem primeru našo državo, kdaj predstavniki italijanske države hvalijo predstavnike naše države? Ali takrat, ko naši predstavniki postavljajo neprijetna vprašanja ali pa takrat, ko sprejemajo njihova stališča ali pa mogoče še celo to, da ne vedo vseh podatkov, ker jim jih drugi predstavniki države skrivajo? Jaz mislim, da verjetno ne bodo pohvalili naše predstavnike takrat, ko postavljajo neprijetna vprašanja, verjetno v kakšnih drugih primerih. Poleg tega pa mi v tem trenutku ne vemo, kaj je uradno stališče Slovenske vlade.

V situaciji kot smo in ta situacija je taka, da je italijanska ministrica našega ministra postavila v kot, ker se oni z nami nimajo več kaj za pogovarjati, ker oni so sprejeli vse. Če je minister vedel vse informacije ali ne, to se vedno bolj postavlja vprašanje, po tistem dogodku na televiziji. Poleg tega pa, če minister ni imel vseh podatkov, ne vem, kaj mu je preostalo drugega kot da je lepo pridno poslušal in mogoče še celo pokimal, drugega mu ni preostalo, če nima vseh informacij. Zato smo tukaj, da nam predstavniki vlade povedo, ampak očitno nekdo nekaj ve, ministru ni povedal, mi ga pa ne smemo priklicati v državni zbor, tako verjetno ne gre. Še ne tako dolgo, mislim da tri mesece nazaj, je eden od naših poslanskih kolegov iz Primorske nas prepričeval o grozovitem pogledu skozi okno njegove dnevne sobe, če bodo tam stali plinski terminali, sedaj pa seveda, vse je tiho. Minister nima vseh informacij in lahko bi rekli minister Rok pa nič. Me zanima tudi, kje so vsi okolje varstveniki, ki so pred štirimi leti vsi enotno ugotavljali, da takšni terminali bi bili zelo škodljivi za Slovenijo, za slovensko morje, ker je preplitvo, itd., in sedimenti živega srebra in podobno.

Mi to pogrešamo, zato smo morali v SDS dati zahtevo za sklic seje, ker nihče drugi nima te pobude, pa je bilo toliko navedb, zakaj vse je nevarno. Okoljevarstvenikov nobenih, gospoda Lipiča nisem slišal, da bi se bil oglasil. Imam v mislih tudi neko vladno službo, ki skrbi za okolje pa nič od tega, vsi so tiho. Ko mi zahtevamo in želimo imeti celovite odgovore, ko zahtevamo, da pride tudi predsednik vlade, ki se je zadnji pogovarjal o teh zadevah z italijanskim primerom na najvišji ravni tega ne moremo dobiti. Ne vem, kako si naj to človek razlaga, kaj sedaj skrivamo? To že ni več tiha diplomacija, to je lahko tudi trgovanje, če hočete v najslabšem pomenu

In tretji temelj tega našega pogleda in te moje predstavitve, je vloga komisarja Evropske unije za okolje. Če je vse to tako hudo, kot je ugotovila ali vsaj približno, tista strokovna komisija, kaj lahko pride zaradi razpršitve tega živega srebra, ki je v mulju, potem bi se moral najmanj komisar za okolje oglasiti, če ne še kdo drug, in zraven pritegniti še kakšnega komisarja za zdravstvo pri Evropski komisiji. Nič od tega. Kaj je ta komisar naredil? Slučajno, slučajno je dr. Potočnik, ki je iz Slovenije, čisto slučajno, to res goli slučaj, ampak kaj je naredil? Nič. Niti koordinacije ni sklical, tiste prave koordinacije, za katero je bil zadolžen in bi moral sklicati, kolikor vem, maja, pa ni. Zdaj je že junij, je ni sklical, ni imel časa, je pa imel čas, da je govoril o arbitražnem sporazumu. To pa je imel čas. Zdaj pa vas vprašam: koliko ima arbitražni sporazum z okoljem? Koliko pa imajo plinski terminali v Evropski uniji? Prav gotovo imajo terminali več, kot pa arbitražni sporazum, ampak za tisto si je našel čas, za to pa nima.

Zato v SDS-u ne sprejemamo stališča, da je komisar Evropske unije komisar vseh držav Evropske unije, ne pa Slovenije. Ni res. Vam bom povedal, zakaj tako mislimo. Še ne tako dolgo nazaj je italijanski komisar za promet Antonijo Tajani našel čas, da je zastopal italijanska stališča v zvezi z vinjetami v Sloveniji. In naš minister za promet se je izgovarjal na komisarja Evropske unije, da on zahteva da se ukinejo polletne vinjete, da se uvedejo tedenske, ker je bilo to v interesu Italije. A, italijanski komisar pa lahko zastopa Italijo?! Seveda, zato, ker ve, od kod je prišel, zato ker ve, kot Italijan, da mora zastopati svojo lastno državo. V Sloveniji pa očitno nekateri tega ne vedo, ko pridejo v Evropo in pozabijo, od kod so prišli in kdo jih je imenoval. Tudi naš minister za okolje bi lahko sklical koordinacijo. Ni se mu treba nič opredeljevati ali je za ali proti, samo koordinacijo bi sklical, za kar je bil zadolžen. Pa ni tega storil, ne najde si čas zato, da bi sklical to koordinacijo, in da bi mogoče malo pomagal Slovenije. Ni treba da se postavi proti Italiji, samo sklical bi koordinacijo, pa je ni.

Četrta točka, na kateri utemeljujemo našo razpravo, so investicije na območju Jadrana. Italija je kar naenkrat postala stranka v postopku pri širitvi Luke Koper, tako so povedali, da oni verjetno ne bodo imeli nekih posebnih težav, da bi Luka dobila zeleno luč, seveda ko je pri nas polno civilnih iniciativ, njim niti ne bi bilo treba kaj dosti. Ampak, celo več, vlada Italije je zaprosila za podaljšanje tega odzivnega časa za podajo mnenja za širitev Luke Koper. Zdaj pa poglejmo malo drugače. Ali je Slovenija kdaj nakazala kakšen interes, da je tudi stranka v postopku pri širitvi luke Trst. Niti slučajno. Celo več. Italijanska ministrica je povedala, da mi niti nismo stranka v postopku za plinske terminale, niti enega niti drugega, nimamo se z vami kaj pogovarjati. To kar smo mi naredili, menimo da je dovolj, in še, da se razumemo, mi jih ne obsojamo, oni zastopajo svoj interes, vprašanje je, če mi dovolj zastopamo svojega, in mi menimo, da ne. Zato je treba pač nekaj storiti. In glede na to, da bi vas opozoril, da smo letu 2006 sprejeli veliko dokumentov, kjer smo takratno vlado zavezali o aktivnostih v zvezi z gradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, bi bilo prav, da tudi zdaj to vlado spomnimo, da so tam bile zaveze, sprejete na državnem zboru, tudi na Odboru za okolje in prostor, ki se jih mora držati in ki še danes veljajo. Tisti sklepi niso bili preklicani, in tudi ta postopek v zvezi s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu niso končani, zato to še vedno velja, zato mi imamo pravico, na osnovi sklepov, ki smo jih sprejeli v tej dvorani.

 Veliko tistih, ki so bili takrat tukaj in glasovali za - smo danes tudi tu. Zato je nerazumljivo, da mi tega ne moremo doseči, da bi dobili celovito informacijo.
In poglejte, človek se potem tu res vpraša, zakaj italijanska ministrica hvali našega ministra. Očitno je ugotovila, da vseh informacija tako ali tako nima
in zato je verjetno moral biti bolj kot ne tiho. Bil je postavljen pred dejstvo. Bil je postavljen pred dejstvo. Evropski komisar mu očitno ni pomagal, zato ker ni sklical koordinacije, pa bi jo moral. Gospod Anderlič, v maju bi jo moral sklicati, evropski komisar pa je ni sklical. Gospod Žarnić se je kasneje pogovarjal. Verjetno je bilo dobro tajmirano, da bi naš minister imel verjetno tudi zaključke tistega srečanja, pa evropski komisar ni našel čas, zato ker je imel neki drugi opravek na drugem koncu Evropske unije ali pa celo izven Evropske unije. To so dejstva. To so dejstva, gospa Breda Pečan. Imeli ste prej možnost besede, pa vas ni bilo tukaj.
In naslednja 5. točka, na katere utemeljujemo današnjo sejo, je odločnost Italije, da nas ne upošteva pri projektih, ki se nanašajo na Jadran. Jasno so povedali, da se z nami nimajo več kaj pogovarjati. To je grobo rečeno. Ampak ni bilo kaj dosti bolj, kako bi rekel, senzibilno povedano našemu ministru za okolje. Nič kaj dosti bolj fino. V diplomatskem jeziku bi se spodobilo, da bi, ampak ni. Nimamo se z vami več kaj pogovarjati, mi smo svoje naredili, vi pa lahko delate kar hočete, karavana gre naprej. Zakaj takšna vehemenca?

Do sedaj nismo bili navajeni, da bi se Italijani tako obnašali. Še lansko leto tega ni bilo zaznati, ampak so Italijani resnično upoštevali te naše zahteve naše vlade, zadolžitve, so posredovali gradivo. Dobro, sedaj če je preko novinarskih krogov šlo prej, to je, dobro, kakorkoli, ampak italijanska vlada je to posredovala. Zdaj kar naenkrat pa tak silen stražen preobrat, z vami se nimamo kaj pogovarjati. Ali mogoče slučajno italijanska vlada ve kaj več kar vemo mi? Ali ve mogoče, kakšen bo rezultat arbitraže? Ali mogoče vedo, da če bo po mednarodnem pravu, da bomo dobili pol Piranskega zaliva in ne bomo imeli več stika z odprtim morjem, tistega teritorialnega, to pomeni, da nimamo več statusa pomorske države, to pa pomeni v končni fazi, da nismo več relevanten faktor za pogovore o tem, kar se dogaja v Jadranskem morju?

Ali to Italijani mogoče že vedo, pa nam na tak način povejo? In poglejte, če se zgodi ta črn scenarij, pustimo zdaj arbitražni sporazum, črn scenarij, da se tisti mulj, ki je prepojen s približno 20 tisoč ton živega srebra, da se ta mulj dvigne in da se okuži Jadransko morje, potem bo še tisti lavor slovenskega morja, ki nam bo ostal, okužen z živim srebrom. Verjetno tudi za kopanje ne bo več tisti lavor, če se 20 tisoč ton živega srebra dvigne, se pomeša, tako kot je strokovna komisija ugotovila, to ni moja ugotovitev niti ugotovitev v SDS-u, ampak strokovne komisije, zato sem vam prebral tisto, nisem slučajno prebral tiste, ne sicer vsega, ampak tisto kar je dosti pomembno, potem bo tudi ta našla lavor morja okužen z živim srebrom. To so pa resne zadeve. In to je več kot dovoljšen razlog, da smo zahtevali to izredno sejo državnega zbora na to temo. Zato, ker v SDS želimo odgovor na vprašanja, ki se pojavljajo. Osnova v naši zahtevi je v sklepih Odbora za okolje in prostor iz preteklega obdobja. Povedal sem, da je bilo pet izrednih sej državnega zbora o tej temi.

Če je tudi tukaj delala, ali dela tiha diplomacija, je prav, da nam na seji državnega zbora o tem poročate, še posebej opoziciji, ker vladne stranke bi naj bile bolj obveščene, ampak očitno pri vas tudi minister, resorni, ni dovolj dobro obveščen, kaj šele opozicija. In zato smo zahtevali tudi to sejo, da si natočimo čistega vina. In poleg tega je prav, da nam poveste, kaj ste naredili. To je seveda vprašanje za ministra in očitno po novem tudi za .../Nerazumljivo./... ministra, se pravi predsednika vlade, ker on očitno tudi na tem področju dela, ne samo na železnicah, ampak tudi na področju terminalov. To je v redu, nihče nima nič proti, če kdo dela, vendar povejte nam kaj ste do sedaj naredili, razen tega, da ste morali nemo poslušati italijansko ministrico in požirati verjetno sline.

To ni očitek vam, gospod minister, tako da se razumemo. Seveda to je tudi vprašanje ministrov in pa vladi, kaj še nameravate narediti, in to pravočasno? To, v temu dokumentu, v tej časovnici, ki jo je vlada pripravila in smo jo dobili na odbor tik pred, se pravi na sejo, kjer je tudi zapisano, da odvetniška pisarna v tujini naj bi predvidoma v roku treh mesecev, torej do konca decembra 2010 podala mnenje glede kakovosti in celovitosti dokumenta za predhodni postopek dodatno pa tudi glede možnosti Slovenije za uspeh tožbe. In potem bi seveda sledilo naprej.

Jaz se bojim in v SDS se bojimo, da je ta datum tako ali tako prepozen. Če vlada res ve, da se je sredi leta 2009 Italija že odločila, da zadevo zaključi in da se ne želi pogovarjati z nikomer, zakaj potem šele ta rok december 2010? To se pravi leto in pol je potrebno pripraviti neki dokument, ki še zdaj ni pripravljen, ker bo še pol leta potrebno da se bo pripravil. Zdaj pa se res sprašujemo, ali je slovenska vlada res vedela, da se je sredi leta 2009 na italijanski strani tisto, kako se temu reče poštempljalo, ali pa je to zdaj izgovor zato, da bi se mogoče prevalilo krivdo na koga drugega. To je vprašanje in ti roki, ki so tukaj zapisani v informaciji o aktivistih in ukrepih glede problematike plinskih terminalov v Tržaškemu zalivu za leto 2010 in 2011 ti roki niso realni, to so prepozni.

Če je Italija leta 2009 že to zadevo sprejela potem je ta informacija, ne vem bi morala bistveno drugačna, potem je to samo za mazanje oči, da bomo najeli, ne vem tujo odvetniško družbo in podobno. Zato je seveda vprašanje kaj nameravate narediti v realnem času, da bodo ukrepi realni. In potem je to seveda tudi vprašanje očitno vladi, kaj ste naročili našemu komisarju? Imamo komisarja zato, da zastopa tudi Republiko Slovenijo. Ni potrebno, da se opredeljuje ampak pomaga sklicati kakšen koordinacijski sestanek, tega pa ni naredil. Maja bi ga moral sklicati, pa ga ni, je pa lobiral za arbitražni sporazum. Mislim, da imajo plinski terminali veliko več skupnega z njegovim delom evropskega komisarja za okolje kot pa arbitražni sporazum, o tem nas verjetno v SDS ne bo nihče prepričal. Da pa komisar lahko zastopa tudi interese svoje države, je dokazal italijanski komisar Antonio Tajani. On je dokazal, kako se zastopa interese svoje države, zgledujte se po njem. In zato je potrebno našemu komisarju naročiti, naj tisti pravi koordinacijski sestanek skliče čim prej, če že ni prepozno. P

oslanci imamo to pravico tudi izvedeti, dobiti kompletne informacije seveda tudi slovenska javnost, o tem verjetno ni nobene dileme. Želimo odgovore zato, ker gre za interese Republike Slovenije, da ne bomo presenečeni, ko nas bo spet kdo pohvalil iz tujine. Tisto veste je zelo problematično, ko začnejo naše predstavnike hvaliti, kako so kooperativni, kako so dobre, kako smo pridni miški, ko nas tapljajo po ramenih. Tisto se moraš vprašati, zakaj in zakaj minister, ki postavlja težka vprašanja je bil pa nekooperativen.

In to, da bomo šele naročili to ekspertizo pri tuji odvetniški družbi in ji plačali seveda denarja tako, da se zmoti, tako pozno. Je pa problem, da bi pa Slovenijo moral zastopati v takšnih primerih pri arbitražnem sodišču pa nekdo zastonj, če bi bil iz Slovenije. Iz tujine bo bil mastno plačan, to bi tudi želel odgovor, če je tudi tukaj mišljeno, da bomo zato naročili pri tuji odvetniški družbi zato, ker bo potrebno plačati, domači pa bi lahko naredili zastonj. Torej, to je en kup vprašanj, na katere seveda nimamo zadostnih odgovorov, imamo nekaj odgovorov, vendar ne zadostnih in tudi tukaj se spreminjajo stvari očitno zelo hitro in informacije, ki so, ali informacija, ki je prišla, da minister nima zadnjih informacij o razgovoru med našim predsednikom vlade in italijanskim je neko novo dejstvo, ki postavi celo stvar v neko novo luč, da so potrebni novi prijemi, novi pristopi. Zato tudi  naše zahteve, da pride predsednik vlade. Ne nazadnje, če bodo tam stali ti plinski terminali, tisto dejstvo, ki ga je ugotovila strokovna komisija, ki je bila sestavljena iz zelo širokega spektra strokovnjakov, da se lahko ta mulj, ki je v Jadranskem morju na zelo majhni globini, zato ker je Jadransko morje tu zelo plitvo razširi zaradi vpliva, ki ga bodo imele ladje in gradnja, in da zastrupi celotno morje, da lahko to preide v prehransko verigo rib in potem tudi ljudi, bo ostalo.

To ne bo izbiralo človeka iz opozicije ali iz vladne stranke, ampak bo veljalo za vse enako. Tisti pogled, ki je bil omenjen s strani našega poslanskega kolega bo verjetno ostal enak. Ne bo drugače. Ali bo to s tiho diplomacijo, ali pa s kakšno glasno diplomacijo. Treba je pač narediti vse, da se bodo upoštevali vsi varstveni vidiki. Gre za čezmejne vplive. To smo že ugotovili. O tem nima smisla razpravljati. Da pa je Slovenija tu relevanten faktor, je pa tudi jasno. Sedaj je samo vprašanje, ali bomo mi to sploh uveljavili, ali ne. Po zadnjih dogodkih izgleda, da Slovenija tu ne bo uveljavljala svojega statusa relevantne države za razgovore, ko gre za čezmejne vplive, tudi na naše ozemlje. Dejansko mi pogrešamo tudi vse te okoljevarstvenike, ki so bili pred štirimi leti zelo glasni, povedali so svoja izhodišča, prav je tako. Opozorili so nas na nevarnosti, ampak danes jih pa ni. Danes izgleda, da tudi v državnem zboru moramo biti tiho in ne smemo nič vprašati. Če pa kaj vprašamo, potem se nam smejite. Kljub temu, če vi to lahko naredite v državnem zboru, da poslancem zavežete usta, potem pride do tiste strahotne ugotovitve, ko italijanska ministrica našemu ministru pove, da se z nami nima kaj pogovarjati. On je pač bil tisti, ki je izvedel, da se Slovenija nima kaj pogovarjati. Tam pa se ne da utišati in sklicevati na poslovnik ali po svoje razlagati poslovnik. Tam gre zares. In tam potem pokažemo svojo moč, ki jo imamo. In še tisto, ki jo imamo, zapravimo, namesto da bi danes dobili relevantne informacije, sprejeli sklepe, dali podporo vladi naj se pogaja, naj bo trda pri svojih stališčih. Ne, to ne, tega pa ne smemo.

Mi v SDS-u tega ne razumemo, zato smo zahtevali to sejo. Pričakujemo, da bomo dobili relevantne informacije. Če jih ne bomo dobili tako, jih bomo dobili kako drugače, samo ta informacija ne bo imela več takšne teže, zato ker naša vlada ne bo imela takšne podpore za delo in tudi pri zagotavljanju svojih stališč, pri podpori stališč. Potem se bo zgodilo, da bo kakšen drug minister ali ta zopet od svojega kolega iz sosednje države pred dejstvom, on pa ne bo imel informacij o tem, kaj se dogaja na drugem segmentu. Bo brez informacije. Ljudje božji, to enostavno ne gre. Upamo, da bomo s to sejo produktivni in da bomo vlado zadolžili in ji dali določeno moč. Kajti, sklepi, ki se sprejmemo v parlamentu imajo moč, prav gotovo več kot tiha diplomacija, kjer se nekdo sam pogovarja in ne pove niti drugim članom svojega kabineta. Prepričani smo, da bomo tako ali drugače izvedeli kaj se je tam dogajalo. Upamo, da ne bo šlo za kakšno kravjo kupčijo, kot je šlo pri arbitražnem sporazumu. Hvala lepa.

Facebook

MySpace

Twitter

Google

Yahoo

RSS