Vlada ukinja topli obrok dijakom

Poslanke in poslanci na današnji seji obravnavajo predloga zakona o šolski prehrani, ki ga je v obravnavo državnemu zboru predložila vlada. Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke je predstavila Alenka Jeraj.

Objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran!


ALENKA JERAJ: Lep pozdrav vsem. Predlog zakona o šolski prehrani želi urediti enotno prehrano v osnovnih in srednjih šolah. Tisti, ki smo zakon podpirali in ga v prejšnjem mandatu predlagali ter izglasovali, torej Zakon o subvencionirani dijaški prehrani, ker je bilo to področje popolnoma urejeno, se ne moremo znebiti vtisa, da se želi sedanja vladajoča stranka in koalicija, predvsem ukiniti en tako imenovan predvolilni bombonček, ki ga je treba zdaj odpraviti oziroma izničiti. Izničiti ob tem vse pozitivne učinke in vse, kar je zakon pozitivnega prinesel za dijake. Da je bil zakon dobro sprejet, dokazuje več stvari. Na naše naslove, in prepričana sem, da tudi na vaše, prihajajo pozitivni odzivi. Ko smo na obiskih na terenu, povedo dijaki, njihovi starši, da je bil to res eden boljših ukrepov, in da je dobro, da se je prehrana srednješolcev uredila na ta način. Za našo vlado je bil to prvi korak, torej za prejšnji mandat, naredili bi tudi drugega - subvencionirali bi hrano tudi v osnovnih šolah in tako razbremenili starše.

Pametna vlada nadaljuje s pozitivnimi ukrepi in ohranja tisto, kar je dobro, ne pa da stopa korak ali pa celo nekaj korakov nazaj in jemlje nekaj, kar se je izkazalo za pozitivno.

Od vlade, ki se rada hvali s socialnim čutom in njena največja stranka celo nosi tako ime, bi pričakovali, da bo nadaljevala s to socialno občutljivostjo za mlade, saj pogosto rečemo, da na mladih svet stoji in da so mladi naše največje bogastvo. To smo upravičeno pričakovali, verjetno pa tudi volivke in volivci, ki so jim bile dane take obljube. Koalicijske stranke so namreč v koalicijsko pogodbo zapisale oziroma predvidevale postopno zagotavljanje brezplačnega toplega nezdravega obroka večjemu številu socialno najbolj ogroženim učenkam in učencem v osnovni šoli. Koalicijska pogodba ni predvidevala nobene ukinitve brezplačnega toplega obroka za dijake ali doplačila s strani dijakov. Zakaj potem tak pristop in od kje se je minister čutil dolžnega narediti več kot so se s koalicijskimi partnerji v koalicijski pogodbi zavezali.

Verjetno ni enostavno zagovarjati tak zakon, zato ministra danes niti tukaj ni. Na vse, kar je naredila prejšnja vlada, je očitno potrebno, kar je naredila dobrega, je potrebno spremeniti, pa če tudi na slabše. Vendar v poslanski skupini SDS na to ne moremo pristati. Minister v obrazložitvi k zakonu navaja podatke o debelosti in podhranjenosti otrok, ravno zato in zaradi zavez, ki smo jih sprejeli v različnih dokumentih.

Resolucija o nacionalnem programu prehrambene politike in podobno, bi morali ohraniti sedanji način, ki je zajel več mladih in je enakomerno in pravično do vseh, doprinašal k zdravi prehrani. Zakon o dijaški prehrani oziroma brezplačni topli obrok za dijake, naj bi po navedbah ministra ukinili na podlagi predhodnih analiz, ki naj bi dokazovale, koliko hrane se zavrže. V prvih izjavah na to temo govori o analizah po preteku enega leta izvajanja zakona, to je govoril aprila 2009, čeprav se je zakon začel uporabljati s 1. 9. 2008, kar pomeni, da je komaj praktično štiri mesece v celoti in po celi Sloveniji veljal, da naj bi bilo zavrženo med 10 in 50% vse hrane.

Kasneje se je ta odstotek precej zmanjšal in mimogrede vemo, da tudi doma nam kaj hrane ostane in enak odstotek, med 5 in 10% je tudi v osnovnih šolah, pa do danes tega problema nihče ni odpiral. Opravljene so bile sicer nekatere parcialne raziskave, na primer na Celjskem. Ministrstvo pa ni v resnici naredilo nobene resne raziskave, vsaj je ni v obrazložitvi niti v zakonu in niti namen ministrstva ni posredovalo. Po naših podatkih je ministrstvo srednjim šolam posredovalo ob koncu pouka v preteklem šolskem letu vprašalnik v zvezi z izvajanjem zakona o dijaški prehrani. Po navedbah predstavnikov ministrstva, kot rečeno, tega mi nismo videli, izhaja, da topli obrok šolam zagotavlja 88% šol, uživalo pa ga je 79% dijakov. Dijaška organizacija navaja drugačne podatke, zato bi bilo od ministra in predstavnikov vlade korektno, da bi te analize dobili.

Absolutno bi pred spremembo zakona pričakovali temeljito analizo Zakona o dijaški prehrani - ministra prosim, da nam to posreduje, mu bo državna sekretarka prenesla -, saj je šlo za velik projekt in zagotovo je treba projekt analizirati oziroma kako so stvari potekale na terenu in potem prinesti zakon, ki bo odpravil morda tiste stvari, ki so se izkazale kot problematične. Od ministra torej pričakujemo, da javno objavi in posreduje tudi nam vse ugotovitve iz tega vprašalnika, kot tudi odgovore posameznih šol.

Odvečni oziroma zavrženi brezplačni obroki za dijake - po podatkih šol naj bi se zavrglo, kot sem rekla, 5 do 10% hrane in je to primerljivo z osnovnimi šolami - so predvsem sistemski problem, ki bi ga z modernizacijo sistema naročanja in strožjim nadzorom nad količino porabljenih malic zlahka odpravili. O tem so govorili tudi nekateri ravnatelji in javno povedali, da je ključen problem organizacija prehrane. Če je organizacija dobra, naj bi bili dijaki dosledni pri odjavljanju in prijavljanju na topli obrok in se tudi s hrano ne bi razmetavalo. Skratka, večina težav v prvem letu zagotavljanja brezplačnega obroka za dijake je bilo organizacijske narave, slaba organizacija pa posledično pomeni več zavržene oziroma neporabljene hrane.

Večini šol je v tem času uspelo presenetljivo dobro organizirati dijaško prehrano, kljub začetnim težavam. Po raziskavah Dijaške organizacije Slovenije, ki je zajela tretjino srednjih šol, je Zakon o dijaški prehrani, torej tudi zagotavljanje toplega obroka dijakom, že v enem letu dosledno izvajalo 88% šol. Na začetku se je odstotek dijakov, ki so jedli, gibal med 60 in 70%, ko pa smo prišli v krizo, se je ta številka dvignila na več kot 75%. Po raziskavah MŠŠ, ki je potrdila ta odstotek, pa naj bi se prehrana dobro izvajala v 90% šol.

Predlagatelj omenja pomen zdravega prehranjevanja. Mladostniki potrebujejo vsaj pet zdravih obrokov na dan. Ministrstvo je s tem namenom v letu 2009 podprlo natečaj Dijaška prehrana, ki se je izvedel pod okriljem Inštituta za varovanje zdravja; tudi te podatke bi bilo treba vključiti v predlog zakona. Poglavitni namen natečaja je bil predvsem podpora uvajanju brezplačnega toplega obroka v slovenskih srednjih šolah. Mlade je treba spodbujati, da uživajo zdravo, uravnoteženo in kakovostno hrano, in brezplačni topli obrok za dijake v srednjih šolah je bil uvod v urejanje vprašanja organizirane prehrane med srednješolci.

Stroka pravi, da naj bi mladostnik zaužil kakovosten zajtrk pred poukom, to vsi skupaj ugotavljamo, da se ne dogaja, količinsko manjši in po kakovosti čim boljši med poukom, to je torej, premostitveni obrok in kosilo po pouku. Šolski obrok naj bi bil torej premostitveni pa, žal, ni tako. Na podlagi regijske raziskave na Celjskem, desetina dijakov prvič je šele doma oziroma, ko se vrne iz šole. Brezplačna prehrana pa je za marsikoga prav, je blagoslov, saj dijaki za prehrano izven šole porabijo tudi do 60 evrov mesečno. Ista raziskava je pokazala, da je z brezplačnim toplim obrokom v prvem letu nezadovoljnih samo 17% anketiranih, to je tisoč 600, zato je vsako poseganje v tem področju, po našem mnenju, korak nazaj ali celo nekaj več korakov nazaj.

 Po sprejetju našega zakona ima možnost zdravega obroka sedaj vsi dijaki enako. To pomeni vzgajati in socializirati jih v duhu zdravega prehranjevanja, s čimer se jih odvrača od hitre prehrane in njenih posledic. Na Švedskem, na primer, daje vsem enako. Lahko rečemo, prejšnja vlada je dajala, ta pa jemlje in to otrokom. Predlog zakona je izrazito nesocialen, država na primer za dijakov prehrano na letni ravni sedaj prispeva približno 500 evrov, po novem naj bi za tretjino manj. Razmislek ministra, da zastopa barve socialne demokracije, zlasti v dani situaciji bi moral iti ravno v nasprotno smer. Torej, kako razbremeniti starše in vzgajati mladino tudi na tem področju, ali se vsaj držati koalicijske pogodbe? Morda bi raje razmislili o uvedbi mlekomatov v šolah, brezplačno javno dostopnem jabolku v šolah in podobno.

Bojimo se, da sistem subvencioniranja, zaradi neurejenih evidenc ne bo pravičen. Splošno znano je, da so med subvencioniranci po navadi tudi socialno neogroženi, to se javno vidi pri plačilih staršev v vrtcih ter pri upravičenih subvencionirane prehrane v osnovnih šolah. Na to je Ministrstvo za šolstvo opozorilo tudi Ministrstvo za delo, ki je predlagalo, da se z zakonom počaka dokler ne bo sprejeta nova socialna zakonodaja oziroma dokler ne bo končan projekt iz sociale torej vsi socialni transferi iz enega mesta.    

Verjetno bi s predlogom zakona res zmanjšali višino neplačil s strani staršev v osnovnih šolah, vendar pa nas skrbi, da se bo, potem ta problem ponovno na novo odprl v srednjih šolah. Sistem neplačevanja oziroma sistemski problem neplačevanje s strani staršev je problem, ki bi se ga minister moral rešiti ne pa, ki bi ga moral poskušati rešiti ne pa, da ga bo povozil še v srednje šole.

Uspešna izterjava kot predpogoj zahteva natančno vodenje evidenc, zato bo potrebno zaposliti in usposobiti na šolah več ljudi. Izvršba se vrši po sodni poti, zato bodo morale šole tudi za ta namen imeti rezervirana sredstva, za odvetnike, sodne stroške in podobno. Spomnimo se primerov iz osnovnih šol, kjer so nekatere šole, zaradi neplačevanja in počasnih sodnih mlinov, zašle celo v likvidnostne težave.

Predlog uvaja cel kup novih evidenc, zato je že z vidika organizacije neracionalen. Mi smo trudili odpraviti birokratske ovire, zmanjšati, torej uvajati samo tisto, kar je res potrebno, ne pa dodatnih birokratskih ovir in sprotno vodenje evidenc v času, ko je na trgu velika negotovost, ko nimamo jasne premoženjske slike posameznikov, ko že 1 cent lahko pomeni, da se preseliš v drugo kategorijo, ne pomeni samo neprestane menjave slike, kdo je upravičen oziroma ne do posamezne subvencije, ampak pomeni tudi povsem konkreten strošek. V 25. členu je navedeno, kaj vse bo potrebno pridobivati s strani učencev, saj večino teh podatkov v resnici šole že imajo, vendar jih bo moral nekdo zbirati, podajati poročila, javljati na ministrstvo, jih vnašati v centralno evidenco in podobno. Za vodenje na srednje veliki šoli bo potrebo zaposliti dodatnega človeka. Pustimo ob tem, koliko je plača takega in kaj bo ta delal v poletnih mesecih, ko dijakov ni v šoli. Koliko obrokov to znese na letni ravni za vse šole, se lahko izračuna, upam, da ministrstvo te izračune ima, in nam jih bo tudi posredovalo. Po naših ocenah bi bilo zato potrebno zaposliti 150 ljudi.

S predlogom zakona, pa očitno želi ministrstvo tudi dostopati do dodatnih datotek učencev in dijakov, že sedaj zbira tudi kakšne podatke, ki jih za svoje delo na potrebuje. Ministra sprašujemo ali ste predvideli nove zaposlene, koliko in kakšni bodo stroški teh novih zaposlenih?

Do takšnega kopičenja osebnih podatkov je zadržan tudi Urad informacijske pooblaščenke. Opozorila je, da sistem pravic v naši državi, da je še sedaj preveč zapleten in sedaj to zapletenost uvajamo tudi na področju dijaške prehrane. Poenostavitev pa je lahko samo v sistemu univerzalnih prejemkov, kar predstavlja sedanji sistem dijaške prehrane. Izrecno je urad poudaril, da absolutno pravičnost s predlaganim sistemom ne bo mogoče doseči. Ljudje imajo lahko na primer račune v tujini, premoženje, ki ga uporabljajo, pa ni njihovo in podobno. Predlagatelj predloga zakona navaja, da v dani gospodarski situaciji ni možno dobiti za te namene več denarja. Čisto na kratko.

Podatki kažejo, da Ministrstvo za šolstvo ni porabilo vseh sredstev za ta namen. Prvotno je bilo predvidenih 50 milijonov za ta namen, potem z rebalansom zmanjšano na 38, govorim o letu 2009, dejansko pa je bilo porabljenih nekaj čez 30 milijonov. To pomeni, da je preko 7 milijonov evrov na tej postavki ostalo, kar je razumljivo, ker se višina sredstev v ta namen na proračunu določa glede na vpisane dijake, vendar, kot vemo, vsi ne jedo oziroma se včasih tudi odjavijo, zato je že tu neka rezerva, rezerva je tudi v tem, da se število dijakov zmanjšuje, vemo zaradi demografske slike oziroma podatkov. Tako, da bi se na letni ravni že sicer ta postavka zmanjševala za pol milijona na leto, če bi pa nekoliko več naredili pri vodenju postopkov oziroma pri sistemu boljše kontrole bi pa ravno toliko na letni ravni prihranilo. To je kar pomemben prihranek, ki bi pomenil mnogo obrokov v vseh naslednjih letih.

Predlog zakona bo po našem mnenju pripeljal do novih socialnih kategorij znotraj dijaške populacije. Tudi če rečemo, da se ne bodo ločili po tem, kdo je subvencioniran do višine 8 evrov kdo 16, vemo, da se to natančno ve, tudi v osnovnih šolah ne glede na to, če starši po pošti pošljejo vlogo za regresirano prehrano. In s plačevanjem prehrane po premoženjskem stanju staršev sploh ne deluje, ker vemo, da potem takšni in podobni ukrepi navajajo ljudi k temu, da poiščejo kakšen mimohod ozirom obhod in realnost ni takšna in se med subvencioniranci najdejo tudi tisti, ki niso socialno ogroženi. Torej, bo to na simbolni ravni hrana za reveže. Obstaja velika nevarnost socialnega razslojevanja ne samo med učencem, ampak po novem tudi med dijaki. Splošno znano dejstvo je, da je populacija v srednjih šolah na te zadeve zelo občutljiva, zato je po našem mnenju predlog zakona s tega vidika škodljiv. Kolateralna škoda, če bo malico jedlo nekaj otrok, ki jim glede na dohodke staršev ne pripada brezplačna malica, bi bila bistveno manjša od škode, ki bo nastala, če se bodo dijaki delili v te tri kategorije; revni, bolj revni, manj revni.

Predlog zakona ima slabo popotnico tudi z vidika implementacije v javnosti, saj mu večinsko nasprotujejo ravnatelji, starši in njihova združenja in tudi dijaki. Minister je prezrl ne samo splošno nasprotovanje javnosti  ukinjanju brezplačnega toplega obroka za dijake, ampak tudi preko 22.000 podpisov, ki jih je zbrala dijaška organizacija, preko 15.000 podpisov, ki jih je zbrala Mlada Slovenija in dijake, ki jih formalno zastopa in ki naj bi jim kot vzor kot prvi vzgojitelj bodočih državljanov, je gladko prezrl in s tem tudi način socialnega dialoga in odločanje.

Moj predhodnik je navajal kaj podpira dijaška organizacija.  Dijaška organizacija zelo jasno povedala, da se ne strinja z zakonom. O tem je pisala, najprej predala ministru preko 22 tisoč podpisov, povedala, da se z novim predlogom zakona načeloma strinja, ne more privoliti v nižanje subvencije. V zvezi s tem so na predsednika Vlade naslovili dopis in ga pozvali, da Vlada ne sprejme predloga zakona o šolski prehrani s takšno vsebino, kot jo je predlagalo šolsko ministrstvo. Pri tem so jo podprle tako Študentska organizacija Slovenije, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture ter Zveza evropskih dijaških organizacij. Ampak, očitno za našega ministra to ne pomeni nič.

Predlog zakona določa nominalno zneskovno obseg sofinanciranja s strani države. To pomeni, da bo sprememba tega zneska možna samo s spremembo zakona pri nas v Državnem zboru, kar pomeni, da se ta znesek ne bo spreminjal, ne glede na gospodarsko stanje v državi, ne glede za zavzemanje za brezplačno prehrano za vse učence, dijake in podobno, ampak se bo Državni zbor moral vsako leto ukvarjati z vprašanjem kolikšen delež šunke v sendviču gre na račun države. Skratka, v obeh primerih gre za popolno izgubo časa, ki jo bo ministrstvo lahko mirno nadomestilo s tem, da vsako leto sprejme pravilnik o višini subvencije. Predlog zakona je tudi zelo restriktiven do zunanjih ponudnikov organizacije šolske prehrane, nabava živil, priprava za razdeljevanje obrokov, še zlasti do pravnih oseb zasebnega značaja, torej ponudniku gostinskih storitev. V več kot polovici srednjih šol topli obrok za dijaka zagotavljajo prav zunanji izvajalci, ki so, ko je bil zakon sprejet investirali, drugače organizirali svoje delo in bo najbrž to tudi njim povzročilo nepredstavljive težave.

Zakon poleg tega ne predvideva, da bi bili v postopke izbire menijev, toplih obrokov vključeni dijaki oziroma da se morajo njihove želje kakorkoli upoštevati. To je bil eden od argumentov, ko je minister predlagal spremembo zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, torej ko je v svete šol dal tudi dijake, ker je pač smatral, da morajo dijaki biti vključeni, morajo imeti možnost, da povedo kaj menijo sami in je ob neki priliki rekel: "Gostijo naj oceni tudi gost", no v tem primeru pa dijake izključuje, torej dijaki ne bodo mogli vplivati na to, kaj bodo jedli oziroma kaj se bo dogajalo.

Predlog prinaša za šole tudi vrsto novih glob iz česar lahko sklepamo, da niti predlagatelj zakona ne verjame, da bo zakon v praksi lahko uresničeval, zaradi tega je treba določiti globe in povečati število potencialnih sankcij, jih zvišati, da bomo neživljenjski zakon uvajali tudi s prisilo, če bo treba.

Torej, v mojem izvajanju sem navedla kar nekaj vprašanj, na katere bi pred odločitvijo o zakonu potrebovali odgovore.  Jaz upam, da nam jih bo minister tudi dal ali pa državna sekretarka. In ministra bi opozorila, da če misli, da bo zaradi varčevanja pri dijaški prehrani na semaforju gorela kakšna zelena luč več, in da bomo z varčevanjem pri dijaški prehrani uspešno šli iz krize, se verjetno moti. In govoriti, da denarja ni, ob tem pa za, iz 300 milijonov v lanskem letu na 350 milijonov povečati sredstva za nakup avtomobilov, računalnikov in podobno, ali pa samo v letošnjem letu bomo za obresti od kreditov plačali 500 milijonov, kar bi zadostovalo za 15 let dijaške prehrane, je verjetno pa precej slab argument, na katerega v naši poslanski skupini ne pristajamo.

Facebook

MySpace

Twitter

Google

Yahoo

RSS