Vlada posredno ogrozila vojaško suverenost Slovenije

Slovenska vojaška tradicija sega vse do Karantanije, prve slovenske »države«, ki je nastala v 7. stoletju. V ljudskem izročilu se je posebej ohranil spomin na boje s Turki, ki so se vrstili od konca 14. stoletja, do velike zmage nad Turki pri Sisku leta 1593, ki so jo skupaj priborili slovenski in hrvaški vojaki. Naši predniki so pridobili vojne izkušnje tudi na vojnih pohodih celjskih grofov in knezov. Najbogatejše pa je izročilo o velikih kmečkih uporih na Slovenskem, ki so imeli tudi narodno prebujevalni pomen.

V vojski Avstro-Ogrske monarhije so bili slovenski polki zelo cenjeni. Kot slovenske polke je mogoče označiti tiste, v katerih je prevladoval slovenski jezik in so imeli svoje naborne okraje na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. V prvi svetovni vojni so se slovenski vojaki bojevali tako na avstro-ogrski, kot tudi na italijanski strani, zato jo pogosto označujemo tudi kot bratomorno vojno. Da smo bili Slovenci pomemben del Avstro-Ogrske vojaške moči dokazuje tudi dejstvo, da je Avstro-Ogrska zaupala nadzorovanje premirja, po konfliktu na Kreti med grškim in turškim prebivalstvom, 87. pehotnemu polku iz Celja, ki so ga sestavljali večinoma slovenski vojaki.

Prve slovenske vojaške enote so nastale leta 1918, v okviru Maistrovega boja za severno mejo. General Rudolf Maister je novembra 1918 razglasil mobilizacijo, nekaj dni kasneje pa je bil ustanovljen tudi mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. Leta 1919 je bila slovenska vojska odpravljena in jo je nadomestila jugoslovanska vojska. V letih okupacije od 1941 do 1945 je nastala skoraj povsem samostojna slovenska partizanska vojska. Avgusta 1944 je imela 21.700 pripadnikov in je bila organizirana v dveh korpusih ter eni operativni coni. Opustili so jo, ko je bilo vojne konec.

Napad držav članic Varšavskega sporazuma na Čehoslovaško leta 1968 je jugoslovanski politični in vojaški vrh prepričal, da Jugoslavija potrebuje bolj učinkovite oborožene sile. Zato je bila sprejeta doktrina splošne ljudske obrambe. Ustanovljena je bila Teritorialna obramba republik in pokrajin, ki je bila organizirana predvsem v obliki odredov.

V organizaciji oboroženih sil je imela Teritorialna obramba (TO) vlogo pomožnih sil Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Pripadniki slovenske TO so se počutili kot slovenski vojaki in enako so jih sprejemali tudi prebivalci. Poveljevalni jezik je bil slovenski.

Poveljstvo slovenske TO je skušalo svoje enote oborožiti bolje, kot je bilo v načrtih JLA, zato je bilo vodstvo odstavljeno, armada pa si je začela vedno bolj podrejati štabe in enote. Ob vedno očitnejših ciljih Srbije, da si podredi vso Jugoslavijo, se je večalo nezaupanje do slovenske TO.

Demokratične spremembe v Sloveniji, ki so bile kronane z zmago opozicije na volitvah leta 1990, so centralno oblast v Beogradu spodbudile, da izda nalogo Republiškemu štabu TO (RŠTO), da razoroži enote slovenske TO. Vendar ukaza za razorožitev in predajo orožja v vseh štabih niso izpolnili. Ministra za obrambo in notranje zadeve v prvi demokratično izvoljeni vladi Republike Slovenije sta skladno z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o splošni ljudski obrambi v največji tajnosti oborožila Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), ki je bila hrbtenica oblikovanja slovenskih oboroženih sil.
Vrhunec so nasprotja dosegla oktobra 1990, ko je zvezna armada nasilno zasedla prostore RŠTO. Po tem dogodku je slovenska oblast imenovala novega načelnika štaba, ki je 10. oktobra prevzel poveljevanje. V RŠTO je bil ustanovljen sektor za razvoj teritorialne obrambe. Decembra je bil uveljavljen nov znak TO, sprejete so bile oznake činov. Izdelane so bile prve nove uniforme. Maja 1991 se je začelo usposabljanje vojaških obveznikov v dveh učnih centrih (Ig pri Ljubljani in Pekre pri Mariboru). Prvi vojaki so slovenski državi prisegli 2. junija. To so bili prvi mirnodobni vojaki v zgodovini slovenskega naroda.
Republika Slovenija je samostojnost razglasila 25. junija 1991. Istega dne so oklepne in druge enote JLA začele z oboroženo agresijo nad Slovenijo. Enote TO in Policije so zmagale v spopadih za meje, blokirale enote JLA v vojašnicah ter jim onemogočile oskrbo države. Vojna je trajala od 26. junija do 7. julija, ko je bila podpisana Brionska deklaracija. Ob podpisu je imela TO nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v pristanišču Koper 26. oktobra 1991. Ob začetku spopada je imela TO približno 16.000 mož pod orožjem, do konca vojne pa približno 35.000. Na slovenski strani je bilo med vojno ubitih 19 oseb.

Slovenska vojska je februarja 2003 formalno začela uresničevati projekt PROVOJ, v okviru katerega je potekala ukinitev naborniškega sistema in prehod na poklicno vojsko, ki pa še zmeraj ni dokončno oblikovana.

Z vstopom Republike Slovenije v Severnoatlantsko zavezništvo 29. marca 2004 Slovenska vojska še dejavneje sodeluje pri podpori mednarodnemu miru. Njeno delovanje obsega vključevanje pripadnikov Slovenske vojske v operacije v podporo miru in humanitarne dejavnosti.

V procesu kadrovske konsolidacije MORS ta seveda ni zaobšla Slovenske vojske. Ukinjanje vseh šestih vojaško teritorialnih poveljstev ter njihovih vojnih enot, ki so se popolnjevale z obvezno rezervo ne pomeni nič drugega, kot počasno a sistematično ukinjanje Slovenske vojske, tiste edine vojaške sile na slovenskem, ki bi ji Slovenci zaupali varovati svojo svobodo. Pri radiranju teritorialnih poveljstev in enot je potrebno sedanji koaliciji jasno povedati, da so s tem ukinili tisto slovensko vojaško komponento, ki je bila glede na sposobnost premeščanja določena kot "neprecenljive sile" in glede na vlogo v bojnem delovanju kot "sile za bojevanje", hkrati pa so tudi temelj nacionalne obrambe.

Z ukinitvijo vojaško teritorialnih poveljstev so vlada, Ministrstvo za obrambo in generalštab Slovenske vojske ogrozili obrambno suverenost Slovenije.

Takšni nesmiselni in škodljivi ukrepi seveda vzpodbujajo pacifistične posameznike, ki si demontažo Slovenske vojske zamišljajo kot samoumeven ukrep ob nastopu ekonomske krize, pozabljajo pa, da se je v zgodovini našega naroda to že dogajalo ter kako s težavo smo  Slovenci ponovno pridobili svojo vojsko. Narod lahko brez posesivnih teženj zaščiti le tista sila, ki izhaja iz njega samega. V našem primeru torej, Slovenska vojska.

Odbor za obrambo pri Strokovnem Svetu SDS

Facebook

MySpace

Twitter

Google

Yahoo