Zgrešena filozofija izhodne strategije

Bolje pozno, kot nikoli – lahko rečemo o dolgo obljubljenih in še dalj časa pričakovanih ukrepih vlade Boruta Pahorja, vendar s predpostavko, da bi bili ukrepi pripravljeni tako, da bi bila njihova uvedba takojšnja, pozitivni učinki pa vidni najkasneje do poletja tega leta. Gospodarstvo, ki je edino zmožno popeljati celotno družbo (in državo) iz krize, potrebuje ukrepe za izboljšanje likvidnosti, razbremenitev cene dela, ukrepe za investicijski impulz takoj - če želi obstati na domačem in tujih trgih. Samo obstoj in razvoj gospodarstva lahko zagotovi nova delovna mesta, manjšo nezaposlenost in večje davčne prihodke. Izhodna strategija brez spodbujevalnih davčnih ukrepov za večje investiranje in večjo zaposlenost bo postala - brez natančnega časovnega načrta - napisana deklaracija.

Zgrešena je predpostavka, da je  le država tista, ki lahko usmerja in z subvencijami določa, kaj je za gospodarstvo dobro, bolj produktivno, konkurenčno. Državni uslužbenci niso podjetniki, ne poznajo trgov, niso seznanjeni s tržnimi priložnostmi, zato ne morejo dajati bolj optimalnih rešitev, kot jih lahko daje gospodarstvenik, podjetnik. Gospodarstvenik, podjetnik potrebuje pogoje, da bo lahko konkuriral na domačem in svetovnih trgih, ne pa birokratsko – dirigistično – administrativno zasnovana izhodna strategija, po kateri naj bi se krepila moč državnega odločanja in zmanjševala vloga gospodarstva. Ukrepe, ki bodo povečali konkurenčnost, zagnali investicijski ciklus gospodarstvo potrebuje takoj, kajti le na ta način bodo podjetja povečala konkurenčnost in začela zaposlovati (in ne odpuščati) delavcev.

Izhodna strategija žal ne temelji na konceptu, da je ustvarjanje delovnih mest (z večjo konkurenčnostjo, večjo dodano vrednostjo, večjo gospodarsko rastjo, večjo blaginjo ljudi) osnovna predpostavka strategije, to je strategije, s katero bo Slovenija izšla iz globoke krize. To je tudi temeljna konceptualna razlika med vladno strategijo in strategijo SDS.

Med obema strategijama pa obstajajo podobnosti glede zmanjšanja javne porabe v BDP, reševanja t.i. slabih kreditov, zmanjšanje zaposlenosti v javni upravi. Žal so podobnosti le načelne narave, saj je časovnica glede ukrepov, kako cilje doseči, neprimerljivi. Vladna strategija nima natančne časovnice glede predlaganja in izvedbe ukrepov. Ne upošteva, da je danes za večino podjetij in ljudi, ki so brezposelni pomemben dejavnik: čas. Pomembno je, da se kratkoročni ukrepi, ki bodo pomenili izboljšanje gospodarstva izvedejo takoj. Najmanj, kar je treba pri izhodni strategiji dopolniti in popraviti, je operacionalizacija nabora ukrepov, določiti časovnico predlaganja izvedbo ter določiti kratkoročne, srednjeročne ukrepe ter izločiti ukrepe, ki niso pomembni za izhodno strategijo. Z operacionalizacijo nabora ukrepov je treba doseči, da bo izhodna strategija temeljila na ustvarjanju večje dodane vrednosti slovenskega gospdodarstva, ne pa pretežno na evropskih sredstvih.

Pri dopolnitvi izhodne strategije je treba najmanj:

-    ločiti med kratkoročnimi (ukrepi za izboljšanje likvidnosti in zaposlenosti, razbremenitve gospodarstva in spodbujanje podjetništva) in srednjeročnimi ukrepi (pokojninska reforma, zdravstvena reforma, reforma državnih in paradržavni institucij);
-    določiti operativni načrt in časovnico priprave in izvedbe posameznih ukrepov v obliki zakonskih predlogov;
-    dopolniti izhodno strategijo z ukrepi, ki spodbujajo investiranje in zaposlovanje ter pomenijo večjo  konkurenčnost slovenskega gospodarstva, s tem pa tudi večjo gospodarsko rast, večje prihodke in večjo blaginjo ljudi.

Facebook

MySpace

Twitter

Google

Yahoo

RSS