Javnofinančni dolg narašča, vlada pa nič

JANEZ JANŠA: Spoštovani, gospod predsednik. Predsednik vlade, ministri.  Boj proti krizi je boj za nova delovna mesta. To je naslov gradiva oziroma tretjega paketa protikriznih ukrepov, ki jih je pripravil naš strokovni svet in jih preko naše poslanske skupine vložil v proceduro. To se je zgodilo, zaradi ali pa ob pretežni odsotnosti iniciative in tudi velikih zamud na vladni strani. Ne bom navajal konkretnih podatkov ob tem, kolikokrat so že bili ukrepi, pa izhodne strategije napovedani in kolikokrat so se roki zamaknili in kako še vedno teh ključnih dokumentov nimamo, ker to ni glavni problem. Glavni problem po našem mnenju je v tem, da obstaja temeljno razhajanje o tem, v katero smer morajo iti v tem času protikrizni ukrepi v Sloveniji.

Kot piše že v samem naslovu, je to tretji paket. Prvega je predlagala že prejšnja vlada v odhajanju, drugega naša poslanska skupina in strokovni svet v začetku lanskega leta. Takrat so bili možni še številni ukrepi, ki danes niso več, ker je čas potekel. In zaradi tega, ker smo o tistem paketu že razpravljali, ker so se razmere v tem času tudi spremenile, in ker je bilo tudi v javnosti in s strani gospodarstva in gospodarskih organizacij marsikaj od tega ponovljeno tudi v lanskem letu, pa žal neuslišano, mi v ta tretji paket nismo vključili predlogov, ki so bili že posredovani v proceduro, nekateri tudi v obliki zakonskih predlogov, pa niso bili sprejeti. Vendar to, da tega ne ponavljamo, ne pomeni, da ni več aktualno. Nekateri predlagani ukrepi v lanskem letu dejansko danes ne bi pomenili nič, ker so razmere drugačne, nekateri pa so še vedno aktualni in ostaja z naše strani ponudba, ki je na mizi. Kot sem dejal na začetku je ključni problem v tem času v Sloveniji to, da se razhajamo glede tega, v katero smer bi lahko to krizo učinkovito reševali. In da tudi, razen pač nekaj razprav na delovnih telesih in dveh sej, kjer to obravnavamo, ni nekega mesta, dialoga, kjer bi se te stvari usklajevale.

Tudi danes imam na voljo slabih 15 minut za obrazložitev, več kot 70 ukrepov, ki smo jih predlagali, kar pomeni, da jih ne morem niti našteti in o tem ne moremo poglobljeno govoriti. Čas za to je bil iz nerazumnih razlogov, čeprav gre za ključno temo, izjemno omejen. Res ne vem zakaj je to potrebno in komu to koristi?!

Značilnost smeri, ki jo zagovarja in prakticira vlada pri spopadu s krizo, je naslednja. Prvič: pasivno čakanje, kdaj se bodo vrnila naročila naših partnerjev iz tujine. Drugič: osredotočenost politik in ukrepov vlade na slaba podjetja in ob tem zanemarjanje dobrih. Tretjič: netrajnostno prelaganje bremena krize na naslednje generacije, z velikim povečevanjem zadolženosti in proračunskega primanjkljaja za tekočo potrošnjo države. Potem, nepovezanost ukrepov s podnebnimi spremembami in večinoma prezrt trajnostni razvoj.

Ob tem pa ta pogled na krizo spremlja še marksistično modrovanje o tem, da je kriza dokaz za zgrešenost tržnega gospodarstva in da tako itak ne more naprej. S sredstvi davkoplačevalcev se proizvajajo nekakšni marksistični manifesti 21. stoletja, kjer se modruje o stvareh, ki jih je čas povozil že v prejšnjem stoletju.

Dejstvo je, da je dosedanji potek krize v svetu in predvsem v Evropski uniji dokazal predvsem veliko žilavost socialno tržnega gospodarstva. Ravno socialnost tržnega gospodarstva v Evropi je preprečila, da bi se ta kriza doslej izkazala v drastičnem povečanju revščine in prikrajšanost ljudi, kot se je to na primer zgodilo pri veliki gospodarski svetovno krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V takšni situaciji je strateški odziv manj razvitih držav, kamor še vedno spada tudi Slovenija, dvojen. Z vlaganjem v infrastrukturo in standard prebivalcev lahko tudi med krizo dohiteva razvitejšo okolje, po drugi strani pa mora gospodarstvo omogočiti, da se prestrukturira v smeri, da bo konkurenčno tudi v pokriznih časih. Na začetku leta 2010 lahko ugotovimo, da se doslej v Sloveniji nič od tega dvojega ni zgodilo.

V času krize je Slovenija svoj zaostanek za razvitimi državami Evrope celo povečala. V prvih osmih mesecih leta 2009 je vlada povečala trošenje za 10%. Čeprav so bili prihodki manjši za 6,5% in so nastale škarje v velikosti 16,5%. To je povzročilo tudi rekorden javnofinančni primanjkljaj. Takšna ekspanzivna fiskalna politika ob že omenjenem rekordnem primanjkljaju ni pomenila niti državne investicijske potrošnje. Nismo vlagali v nobene velike projekte, ki bi kaj prinesli, niti ne spodbudila zasebne investicijske potrošnje. V letu 2009 smo tako zabeležili prekomeren padec bruto domačega proizvoda, skoraj 9%. Če je bilo za Slovenijo značilno, da je med letu 2005, 2008 rasla za več kot 3 odstotne točke hitreje od držav evro območja, je bruto domači proizvod v letu 2009 za več kot toliko hitreje padel. Dodatno skrb vzbuja dejstvo, da bo Vlada Republike Slovenije glede na sprejeta proračuna za letošnje in prihodnje leto, očitno nadaljevala s takšno neustrezno fiskalno politiko.

Javnofinančni dolg je v enem letu narasel na 32,6% bruto domačega proizvoda, leta 2008 je ta znašal le 21,5%, kar predstavlja več kot 50% povečanje. Napoved za zadolženost v letu 2013 je 54% bruto domačega proizvoda, vendar bo ta zadolženost še višja, če se bo takšna finančna politika države nadaljevala. In s tem Slovenija pospešeno drsi proti grškemu scenariju. Zanimiv je tudi kazalnik gospodarske klime. Če je Slovenija v avgustu leta 2008 med državami Evropske unije z več kot 100 točkami zasedla četrto mesto, je v novembru lanskega leta z 68. točkami uvrščena na lestvico na 24. mestu. Povprečje Evropske unije pa je skoraj 90 točk. Slovenija je v enem letu med vsemi državami Evropske unije izgubila največ točk. To nedvomno kaže, da gospodarske in finančne krize niso povzročili samo zunanji dejavniki, ki so sicer prisotni, tudi v Sloveniji tako kot povsod drugod, ampak tudi notranji dejavniki. Z vladnimi ukrepi je bilo podjetjem predvsem omogočeno, da so vedrila, da bi se vrnilo povpraševanje in z njim boljši časi, ne pa da bi krepila lastne in razvojne izdelke pod lastno blagovno znamko, pri katerih ne bi samo pasivno čakali kdaj se bo povpraševanje po nekem starem izdelku ali po izdelku obnovilo in ali bo njihova ponudba dovolj poceni, ampak bi s prestrukturiranjem imeli usodo v večji meri v svojih rokah. Zahodna tržna gospodarstva so v času krize praviloma bistveno nižala stroške in večala produktivnost. V Sloveniji je produktivnost med tem celo močno padla. Po tej krizi, ne glede na to koliko časa bo še trajal, ne bo tako kot je bilo prej in nekateri tuji kupci se bodo sicer morda res vrnili, nekateri se pa ne bodo, ker bodo našli cenejšega dobavitelja. Prvega leta krize v Sloveniji nismo dovolj izkoristili za spremembe, natančneje gospodarstvu nismo dali signalov naj se prilagaja, nismo prestrukturirali in lajšali, nasprotno, državne politike so bile usmerjene k ohranjanju obstoječega stanja in zato, da smo ohranili obstoječe stanje smo se zadolževali na račun prihodnjih generacij. Zato je skrajni čas, da se s takšno prakso preneha. V tem dokumentu, ki je pred nami je zato predlagan strateški ukrep.

Glede na to,da napovedana proračunska primanjkljaja v letih 2010 in 2011 resno ogrožata stabilnost javnih financ predlagamo zakonsko omejitev odhodkov širšega sektorja države na 46% BDP v letošnjem letu. Z vsakim prihodnjim letom pa se odhodki znižajo za eno odstotno točko tako, da bi leta 2013 ponovno dosegli 43 odstotni delež odhodkov širšega sektorja države v BDP. Predlagamo torej realno omejitev. Tisto, ki jo je postavila Vlada je seveda neprimerna, ker Vlada je tudi omejila odhodke, vendar jih je omejila nominalno. Omejila je vsoto. Vlada pravi, porabili bomo lahko največ 10 milijard, in sicer ne glede na to, koliko se nabere v proračunu in je odvisno od gospodarske situacije. Porabili bomo 10 milijard, ne glede na to kakšen bo naš BDP. V nasprotju z vlado mi pravimo, porabimo le 43% BDP. Če bomo ustvarili več, če bo ta proizvod večji bo 43% tudi več denarja. Če bo manjši bomo pač prisiljeni porabiti manj. Vlada pa pravi, porabili bomo 10 milijard, ne glede na to, koliko bomo ustvarili. To je ta razlika med odstotkovnim in nominalnim kriterijem oziroma sidrom, s tem da nominalnemu težko rečemo stabilizator. Smiselna je torej omejitev v deležu in ne nominalno, kot predlaga vlada, da se ta strateški cilj uresniči in da se hkrati zagotovi novo dinamiko gospodarstva oziroma rast in nova delovna mesta. Predlagamo v tem paketu še 72 posamičnih ukrepov, in sicer 35 s področja financ in gospodarstva, 16 s področij okolja in prostora ter nekaj posegov pri kmetijstvu, prometu in zdravstvu. Njihovo redečo nit lahko strnemo v to, da je ključ do izhoda iz gospodarske krize v rokah gospodarskih subjektov. Gre za gospodarsko krizo, torej se mora kriza v gospodarstvu tudi začeti reševati. Podjetniki bolje od Vlade vedo kje so priložnosti, kjer so trgi, tržne niše in kako se morajo prestrukturirati. Treba je samo omogočiti okolje oziroma pogoje, da se to lahko naredi. Največji izziv leta 2010 je obrniti trend na trgu dela iz naraščanja v padanje brezposelnosti. Politike morajo stimulirati vse oblike ustvarjanja novih delovnih mest in to bolj intenzivno kot ohranjanje starih.

Novo delovno mesto je že po definiciji namreč zagotovo perspektivnejše od povprečnega starega. Ogromne rezerve so v samozaposlovanju ter malih in srednjih podjetjih, ki jih Vlada praviloma zanemarja. Človek, ki ne dela, je najdražji, tako zase kot za skupnost.

Malo držav je v Evropi, kjer bi bil finančni sektor v tako veliki meri pod lastniškim vplivom države, kot je v Sloveniji. Zato je nedopustno, da slovenski finančni sektor ne servisira ustrezno gospodarstva, kar, mimogrede, priznava tudi vlada. Država mora skozi davčno politiko pomagati razvojno-inovacijsko intenzivnim podjetjem, ne pa podjetjem, ki na trgu tekmujejo s slabo plačanimi delavci, ker potem tu ni perspektive.

Vladni ukrepi so pretežno kratkoročne narave; nekaj več o njih kasneje, ker imam še nekaj časa za razpravo vmes, v teh 15 minutah to ni možno. Dolgoročni ukrepi, o katerih vlada tudi govori, pa so v veliki meri vsebovani v programu gospodarskih in socialnih reform, ki obstaja, ki ni bil razveljavljen, vendar se na nek način ignorira in s tem tudi veliko dela, ki je bilo v to vloženo. Predlagamo vladi, da nekoliko pogleda tudi v ta dokument. Hvala.

Facebook

MySpace

Twitter

Google

Yahoo

RSS