Novice

Blaž Vodopivec: Dragi dedek Mraz

ponedeljek, 18. 11. 2013

Finančnik Vodopivec je v kolumni, ki je bila objavljena v petek, 15. novembra, v časniku Finance pisal o gospodarskih in političnih razmerah v državi. Po njegovem je fundamentalni problem razvoja slovenskega ekonomskega sistema po osamosvojitvi ta, da nismo imeli normalnega izmenjevanja levih in desnih vlad, ki bi pravila igre v gospodarstvu postopno prilagajale zahtevam moderne globalizirane ekonomije.

"Trojka Miklavž, Božiček in dedek Mraz je pred vrati. No, od njih ne pričakujem veliko, toliko pameten sem že postal. Kaj pa si želim od tiste druge trojke?" je uvodoma zapisal. Avtor je med tistimi, ki so prepričani, da Slovenija politično ni sposobna sama rešiti glavnih vzrokov za upadanje svoje konkurenčnosti, razvojno zaostajanje in posledično vse večjo revščino. "In da bi nekaj pametne zunanje pomoči pri urejanju zadev v tem trenutku lahko pomembno pripomoglo k temu, da bi generacije otrok in vnukov na njenem prostoru živele bolje, z več perspektive za dobre službe, uspešne kariere in polno in srečno življenje," je zapisal.

"Glavni vzroki za naše gospodarsko zaostajanje so prevelika vloga države in politike v gospodarstvu, skratka državno lastništvo podjetij in bank ter korupcija, ki se tam koti in počasi leze v vse pore družbe; pomanjkanje kapitala v gospodarstvu, nasploh in še posebej manko tujih naložb, ter s tem povezana prezadolženost podjetij in nedelujoči trgi kapitala; neučinkovito tranzicijsko pravosodje, ki ni razumelo novega sistema in je posledično, namerno ali nenamerno, dopuščalo nekaznovano zlorabljanje mehanizmov kapitalističnega prava in ob tem še popolnoma sesulo medsebojno zaupanje v gospodarstvu; in toga regulativa, še posebej nefleksibilen trg dela, pa tudi področje tako imenovanega urejanja prostora (gradbena dovoljenja in drugo), pa imigracije (nostrifikacije, licence, vizumi...)," je prepričan.

Vprašal se je, zakaj "smo morali iti tako daleč po poti do bankrota, zakaj ne naredimo stvari, ki so vsem ekonomsko pismenim popolnoma očitne, ki nam jih svetujejo ugledne, prijateljske organizacije, zakaj namesto tega raje kot modrece slavimo mencingerjanske vaške posebneže, ki nimajo pojma o dogajanju v sodobnih ekonomijah, zakaj si želimo, da bi nam država urejala življenja po dolgem in počez, zakaj je beseda kapitalizem tako rekoč psovka, zakaj nočemo razumeti, da nam bo več konkurence dalo boljše izdelke in storitve, pa boljše službe in višji standard, zakaj nam ne uspe toliko pogledati okrog sebe, da bi opazili absolutno očitno dejstvo, da ljudje pravzaprav dobro živijo samo v liberalnih tržnih ekonomijah, v vseh drugačnih sistemih pa so deležni predvsem zaostajanja, revščine in represije, zakaj smo po letih razvojnega zaostajanja pod levosredinskimi vladami in po katastrofalnem kriznem menedžmentu leve Pahor-Križaničeve vlade leta 2011 na volitvah spet izvolili večino pretežno levo usmerjenih strank?" je zapisal.

"Reforme, o katerih pišem, seveda sodijo v repertoar tistega, kar na normalni politični sceni predstavljajo desne oziroma desnosredinske stranke. Resnični fundamentalni problem razvoja slovenskega ekonomskega sistema po osamosvojitvi je, da nismo imeli nekega normalnega izmenjevanja levih in desnih vlad, ki bi pravila igre v gospodarstvu postopno prilagajale zahtevam moderne globalizirane ekonomije. Če bi se leve in desne ideje imele priložnost izmenično uveljavljati, bi nam bilo danes precej lažje. Pa se niso. V triindvajsetih letih po osamosvojitvi smo imeli samo en mandat desnosredinsko vlado, pa še v tej sta reforme blokirali sopotniški stranki, ki ju je bilo treba vzeti v koalicijo za doseganje vladne večine, radikalno leva upokojenska stranka (kaj pa je drugega Desus?) in zmedeni ruralni socialisti iz SLS. Zakaj torej desne in liberalne ideje pri nas nimajo prave domovinske pravice? Po čem smo drugačni," je poudaril.

"Edina prava šibka točka v slovenskem vrednostnem sistemu je pretirana ksenofobija, normalna reakcija naroda, ki je imel tuje gospodarje od Karantanije do leta 1991. In prav to ksenofobijo partijska propaganda že od leta 1941 izjemno spretno uporablja za preprodajanje in cementiranje svojih avtarkičnih, egalitarističnih in protidemokratičnih idej. V obdobju 41-45 je boj naroda proti tuji okupaciji izkoristila za udejanjenje komunističnega prevrata. Po letu 45 je bilo »sodelovanje z okupatorji«, tujci, paravan za pravno in fizično likvidacijo prejšnje elite, podjetniške, politične in intelektualne, ki bi lahko ogrožala nov režim, čeprav je bilo že takrat kristalno jasno, da je bila večina pripadnikov te likvidirane elite domoljubov, zavednih Slovencev, le komunizem jim ni bil pri srcu. V poznejšem obdobju socialističnih Jugoslavij je bil zunanji sovražnik tisti, ki nas je ogrožal, omejeval, sabotiral, zato je bilo treba potrpeti socialistično bedo, se odpovedovati, držati glavo sklonjeno in usta zaprta, pozabiti, da sto kilometrov severno in zahodno ljudje živijo dvakrat bolje. Ker socializem nas je osvobodil tujega jarma, kdor je proti socializmu, je izdajalec," je bil jasen.

"Po osamosvojitvi rohnenje proti zunanjemu sovražniku ni bilo več oportuno, saj so ravno Nemci in Italijani najbolj podpirali našo pot v neodvisnost. Zato je vlogo zunanjega sovražnika, ko je bilo treba mobilizirati rdeče vrste, prevzel domobranec. Ne sicer pravi tujec, ampak tujčev sodelavec, hlapec, izdajalec, in zato še hujši. Domobranec je postal slovenski žid, simbol večnega škodljivca, s pomočjo katerega slovenska social-etatistična falanga, pod prapori, zvezdami, hej brigadami in internacionalo mobilizira nereflektirano večino v boju proti vsakemu poskusu ogrožanja njenega korporativistično-klikarskega ustroja. Torej, ko je treba ustaviti kakršenkoli poskus reform v smeri svobodnega tržnega gospodarstva, če hočete liberalnega kapitalizma. Ali ko je treba v javnosti negovati silovito averzijo do edinega relevantnega voditelja desnice. Kot je nacizem obračunal z liberalizmom in demokracijo, tako da jima je prilepil židovsko nalepko, tako slovenski tranzicijski establišment obračunava z liberalizacijo in odpiranjem tujini tako, da mu prilepi nalepko domobranstva. Liberalec -> bi rad prodal podjetja tujcu -> je torej izdajalec -> je torej domobranec," je zapisal.

"Kaj pa je drugega Vebrovo nabijanje o veleizdaji v zvezi s privatizacijo? Dražgoško zmerjanje s hlapci vseh, ki želijo razčistiti domačijsko-klikarsko brozgo upravljanja slovenskih podjetij po receptih Foruma 21? Zmerjanje Evropske unije z lopovi na proslavi, na kateri ploska in poje Internacionalo državni vrh? Trenutna histerija proti zaprosilu za finančno pomoč? Točno tako to gre - in bolj je topoglavo in primitivno, toliko bolje očitno deluje. Kar težko prepoznamo od znotraj, je očitno bolj opazno od zunaj. Zakaj je Slovenija na lestvici ekonomske svobode pri vlogi države v gospodarstvu za Venezuelo pristala na 142. mestu? Vloga države v gospodarstvu je evfemizem za socializem, saj še pomnite: podržavljenje podjetij + elektrifikacija + oblast sovjetov, to je to. In še to - v Sloveniji sta se na zadnjih dveh predsedniških volitvah v drugem krogu spopadla dva kandidata levice. Znate najti še eno demokratično državo na svetu, kjer se je zgodilo kaj takega? Še v omenjeni Venezueli, ki z nami skoraj deli častno 142. mesto, sta v drugem krogu vedno kandidat desnice proti kandidatu levice," je zapisal.

Kaj bi si torej zares želel od trojke, se je ob koncu vprašal. "Želel bi si, da inštitucije trojke kot pogoj za pomoč zahtevajo, da Slovenija na primeren način v svoj pravni red vključi Deklaracijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih. Deklaracija, ki jo je sprejelo najvišje demokratično telo EU, obsoja totalitarizme, ki so v 20. stoletju trgali in tlačili Evropo, poimensko našteje nacizem, stalinizem, fašizem in komunizem in pri tem ne dela razlike med temi režimi, niti z vidika ocene njihovega delovanja niti z vidika žrtev. Ko bo Slovenija končno potrdila to deklaracijo, bo, tudi z vidika ustavne presoje, mahanje z rdečo zvezdo kar naenkrat vsaj nekoliko izenačeno z razkazovanjem svastike, državni vrh ne bo mogel tako neženirano peti Internacionale, saj bo to vsaj nekoliko izenačeno s popevanjem kakšnega fašističnega napeva, zanikanje komunističnih zločinov bo podoben faux pas, če že ne kaznivo dejanje, kot zanikanje holokavsta in tudi stranka, naslednica komunistične partije, ne bo mogla kar tako priti v vlado, podobno kot v bolj normalnih državah nihče ne pomisli, da bi v vlado vzel naslednike vzhodnonemške ali češke partije," je prepričan.

Po njegovem je to najcenejša in najbolj enostavna pot, "če EU ne želi imeti dolgoročno v svojem članstvu najbolj socialistične države na svetu, ki bo posledično tudi kronični gospodarski bolnik. Pot, da se Slovenija dolgoročno res postavi na zdrave ekonomske temelje. Ko ne bo več mogoče, prosto po Ihanu, bogato tkanega levičarskega ideološkega plašča nucati za pokrivanje nekih bednih političnih osebkov, ki bi razgaljeni naredili veliko manj škode, se bodo slovenski volivci spet našli. Se spomnili, da je njihova prava usoda pot osebnega dela in osebne pobude, osebne odgovornosti in osebne lastnine, ne pa grabljenje in razmetavanje tujega in skupnega denarja, lezenje skozi luknje v zakonu k skupnim koritom in stalno pozivanje države, naj postori tisto, kar morajo storiti svobodni in odgovorni posamezniki," je še zapisal Blaž Vodopivec.

Celotna kolumna je na voljo v časniku Finance.


nazaj   



Dodaj v