3. kongres stranke
3. kongres Socialdemokratske stranke Slovenije
Rezultati državnozborskih volitev 1992 so bili za SDSS slabi. Slovenski politični prostor je bil glede pozicijskih opredelitev posameznih strank navidezno zelo zamegljen. Rezultat politične manipulacije so bile številne interpretacije, ki so politične stranke in "satelite" razporejale od desne proti levi in nazaj ...
V tem času so socialdemokrati ponovno intenzivno razmišljali o združevanju s "sorodnimi" strankami, od katerih je bila najbolj aktualna združitev s socialisti (SSS). Nekdanja nomenklatura si je močno prizadevala zavzeti socialdemokratski politični prostor in nevtralizirati socialdemokrate. Glede na njeno kadrovsko, organizacijsko in finančno premoč, ki je izvirala še iz preteklega režima, je imela za to veliko možnosti, ni pa imela tudi mednarodne legitimnosti glede na svojo preteklost. SDSS si je z uspešnim pogajanjem priborila tudi mesto v vladni koaliciji.
Glede združitve s socialisti se je stranka razdelila na dva tabora. Prvega, ki je bil pripravljen popuščati vse večjim zahtevam SSS in drugega, ki je temu nasprotoval. Socialisti so med drugim tudi nasprotovali kandidaturi Janeza Janše za predsednika stranke.
13. maja 1993 je bil sklican 3. kongres SDSS, ki je bil prelomen. Za kraj kongresa so sociademokrati izbrali dvorano v litostrojskih zavodih, kjer so bili nekaj let prej storjeni prvi koraki za ponovno oživitev slovenske socialdemokracije. Po odločitvi dr. Jožeta Pučnika, da za predsednika stranke ne bo kandidiral in vodilno mesto prepustil drugim, sta za funkcijo predsednika stranke tokrat kandidirala Janez Janša (198 glasov) in Andro Ocvirk (12 glasov).
S premočno večino je bil za predsednika socialdemokratov izvoljen Janez Janša.
Člani predsedstva so postali še: Dr. Božidar Brudar, Branko Grims, Ivo Hvalica, France Tomšič, Andrej Levičnik, Miroslav Luci, Matej Makarovič, Barbara Medved, Erik Modic, Rudolf Petan, dr. Jože Pučnik, Vitodrag Pukl, Drago Šiftar.
S sklepom kongresa je bilo za nadaljnje korake o z združitvi s SSS, do katere kasneje ni prišlo, pooblaščeno predsedstvo.
Spremembe, ki naj bi sledile v politiki SDSS, je naznanjala politična analiza, sprejeta v obliki Resolucije o slovenski stvarnosti in vlogi socialdemokracije. S tem kongresom je SDSS stopila na pot odločnejše narodno usmerjene politike in odločne afirmacije stranke v slovenskem prostoru.
Iz arhiva:
Nazaj
